Ljubezen in konflikti

Konflikt je po svoji naravi konflikt želja.

Objavljeno
29. december 2018 10.00
Posodobljeno
29. december 2018 16.22
Otrok še ne razume. FOTO: Foto Shutterstock
Čeprav so konflikti neizogibni del vsakega dolgotrajnejšega odnosa, imajo le redki ljudje jasne in pravilne predstave o tem, kaj je tisto, čemur pravimo konflikt. Prav zaradi tega, ker ljudje konfliktov ne razumejo, postanejo ti strupeni spremljevalci, ki obremenjujejo in uničujejo medčloveške odnose.

V strokovnih knjigah so konflikti opredeljeni pravilno – a premalo razumljivo – kot spopad nasprotnih interesov. Je pa ta definicija problematična prav zaradi besede »interes«, ki ima več pomenov in je zaradi tega nejasna. Po našem mnenju je boljša definicija, da je konflikt spopad med dvema nasprotujočima si željama. To definicijo je mogoče uporabiti tako za medosebne kot za medskupinske družbene konflikte. Gre za to, da ena stran želi, da druga stran naredi nekaj, česar pa ta druga noče narediti. To definicijo lahko uporabimo tudi za konflikte v posamezniku, ko si en njegov del želi nekaj, njegov drugi del pa si tega ne želi ali si želi nekaj čisto drugega.

Konflikt je po svoji naravi konflikt želja. Da bi lahko nekdo v resnici razumel prejšnji stavek, se mora zavedati, da obstaja razlika med željo in človekom, ki izraža to željo. Samo tisti, ki je sposoben tega razlikovanja, bo lahko razlikoval želene konflikte želja od neželenih in družbeno strupenih konfliktov posameznikov.

Iz navedenega razlikovanja med človekom, ki si nekaj želi, in njegovo željo, izhaja, da je mogoče imeti določen odnos do človeka, hkrati pa povsem drugačen odnos do njegove želje. Torej je mogoče imeti pozitiven odnos do človeka in hkrati negativen odnos do njegove želje. Lahko sprejemamo človeka in hkrati zavračamo njegovo željo.

To se najbolj jasno pokaže v situaciji, ko eden od staršev zavrne željo svojega ljubljenega otroka. Prav vsi starši vam bodo potrdili, da otroci ne poznajo tega razlikovanja. Ne razumejo ga, ker še vedno niso dovolj zreli, da bi ga lahko razumeli. Torej jih morajo starši tega naučiti. To učenje pa poteka s konflikti.

Ker otrok sebe ne razlikuje od svojih želja in svojega vedenja, je, ko starši zavrnejo njegovo željo, prepričan, da ga zavračajo kot osebo – da ga ne marajo. Ko je star dve ali tri leta, je zanj najpomembnejše, da ga imajo starši radi, tako da je zanj zavračanje njegovih želja zelo dramatično, s tem pa je vse skupaj dramatično tudi za starše. Otrok poskuša staršem vsiliti svojo otroško logiko »brezpogojne ljubezni«. »Če me imaš rad, mi boš izpolnil vse želje in sprejel vsako moje vedenje.« Po drugi strani pa bi morali starši prevladati in otroku vsiliti odraslo logiko. »Prav zato, ker te imam rad, moram zavrniti nekatere tvoje želje in nekatera tvoja vedenja.« S tem ko starši otroku vsilijo svoj pomen konflikta, mu pomagajo razumeti ne le da konflikt ni zanikanje ljubezni in da se ljubezen in konflikti dopolnjujejo, temveč, da je konflikt celo znamenje ljubezni.

Praksa takšne vzgoje je sestavljena iz izkazovanja ljubezni in discipliniranja. Otroku je treba izkazovati ljubezen, tako da bo vedel, da ljubljen in da bo lahko gradil občutek osebne vrednosti, hkrati pa ga je treba disciplinirati – torej se z njim zapletati v konflikte. Zaradi narave otrokove motivacije (»načelo ugodja«) se je nemogoče izogniti konfliktu med starševskim »moraš« in »ne smeš« ter njegovim upiranjem tem ukazom.
Otroku je treba med vzgojo izkazovati ljubezen in ga hkrati disciplinirati.

Otrok se prav ob konfliktih uči prej omenjenega razlikovanja. Staršem zato ni treba čakati, da bo začel otrok sebe razlikovati od svojih želja (in postopkov), temveč morajo vztrajati pri tem, da se podredi njihovim zahtevam. Na začetku bo to razumel kot zavračanje, a če ga bo mama, potem ko mu ni hotela izpolniti želje, tolažila, tako da ga bo objela in njegovo pozornost preusmerila na nekaj zanimivega, bo težko še naprej verjel, da ga mama, ki mu nečesa ni dovolila – ne mara. Torej se mora otrok najprej naučiti tega, da se podredi pomembnim zahtevam staršev, šele pozneje pa spozna tudi to, da starši, prav zaradi tega, ker ga imajo radi, včasih od njega zahtevajo, naj se jim podredi.

Bistvenega pomena je, da dojamemo, da je treba otroku med vzgojo izkazovati ljubezen in ga hkrati disciplinirati. Samo ta kombinacija mu lahko pomaga, da bo znal ljubezen povezati s konflikti. Če se otroku ne izkazuje ljubezni in se ga samo disciplinira, se ne bo naučil ljubezni povezati s konflikti. Tudi če se mu izkazuje ljubezen, starši pa ga ne znajo uspešno disciplinirati in mu vedno popustijo, se ne bo naučil omenjenega razlikovanja. Prav tako se tega ne bodo naučili zanemarjeni otroci, ki niso deležni ne ljubezni ne discipline.

Kako se torej v konfliktih vedejo tisti, ki se v otroštvu niso naučili sebe razlikovati od svojih želja? Ker sebe ne razlikujejo od svojih želja in ravnanj, vsak konflikt doživljajo osebno, kot sovražni napad na svojo osebnost, kot znamenje prezira ali sovraštva. Zanje konflikti niso konflikti želja, temveč konflikti med posamezniki.

Zato se nekateri za vsako ceno izogibajo konfliktom z drugimi ljudmi, medtem ko se drugi zlahka zapletajo v grobe konflikte, v katerih ponižujejo druge ljudi ali z njimi popolnoma pretrgajo vse odnose. Prvi v želji po tem, da bi se izognili zavrnitvi, počnejo vse, da bi ljudem ugodili, drugi pa si na vso moč prizadevajo, da bi druge prisilili k temu, da jim ugodijo. Prvi sporočajo, da sprejemajo, spoštujejo in imajo radi ljudi v svoji okolici, drugi pa okolici sporočajo, da so oni tisti, ki morajo biti sprejeti, spoštovani in ljubljeni.

Zaradi nerazumevanja konfliktov bodo na svoji življenjski poti trpeli tako prvi kot drugi. Na srečo pa se lahko tega, česar se niso naučili v otroštvu, pozneje naučijo sami.