Lovljenje ravnotežja na robu vojne
Ali obstajajo dovolj močni interesi za nasilno spreminjanje dolgoletnega statusa quo na Bližnjem vzhodu?
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost John Bolton svari pred dvomi o odločenosti Donalda Trumpa, da ohrani svoje vojaške pristojnosti, kljub visokim temperaturam na Bližnjem in Srednjem vzhodu po iranski sestrelitvi ameriškega izvidniškega drona bi se ameriška vladajoča politika vendarle rada izognila vojaškemu obračunavanju.
Demokratski politiki z večino v predstavniškem domu zahtevajo premišljene odgovore na grožnje največjim svetovnim potem za prevoz nafte, ki jih pripisujejo tudi Islamski republiki, republikanski predsednik, v prejšnjem življenju poslovnež, bi tudi zdaj raje sklepal posle skladno s svojimi zahtevami in močjo svoje države.
ZDA pa že dolgo niso edini ali celo ne več daleč najpomembnejši dejavnik na Bližnjem vzhodu. Po težavah nasilne demokratizacije Iraka ter spontane v nekaterih drugih državah so svoj vpliv na območju močno povečale nekatere druge države, med njimi na prvem mestu Rusija predsednika Vladimirja Putina, z njo pa tudi Turčija in Iran.
Ameriška zaveznica Savdska Arabija že obtožuje Teheran vojaškega obračunavanja z njo prek jemenskih posrednikov, tako v šiitski kot v sunitski območni veliki sili pa k mednarodnemu zaostrovanju lahko pripomorejo očitna notranja nasprotja.
Najpomembnejše vprašanje najnovejših bližnjevzhodnih zaostrovanj se zato glasi, ali obstajajo dovolj močni interesi za nasilno spreminjanje dolgoletnega statusa quo na območju. Izzivalci ZDA dobro vedo, da ena največjih svetovnih proizvajalk nafte in zemeljskega plina tam nima več nujnega interesa, še vedno pa zagotavlja varnost nekaterih zaveznic in v primeru Izraela celo pravico do obstoja. Predsednik Trump tudi ponavlja, da Iranu ne bo dovolil jedrskega orožja – možnosti, da položaj uide izpod nadzora, je veliko.
Demokratski politiki z večino v predstavniškem domu zahtevajo premišljene odgovore na grožnje največjim svetovnim potem za prevoz nafte, ki jih pripisujejo tudi Islamski republiki, republikanski predsednik, v prejšnjem življenju poslovnež, bi tudi zdaj raje sklepal posle skladno s svojimi zahtevami in močjo svoje države.
ZDA pa že dolgo niso edini ali celo ne več daleč najpomembnejši dejavnik na Bližnjem vzhodu. Po težavah nasilne demokratizacije Iraka ter spontane v nekaterih drugih državah so svoj vpliv na območju močno povečale nekatere druge države, med njimi na prvem mestu Rusija predsednika Vladimirja Putina, z njo pa tudi Turčija in Iran.
Ameriška zaveznica Savdska Arabija že obtožuje Teheran vojaškega obračunavanja z njo prek jemenskih posrednikov, tako v šiitski kot v sunitski območni veliki sili pa k mednarodnemu zaostrovanju lahko pripomorejo očitna notranja nasprotja.
Najpomembnejše vprašanje najnovejših bližnjevzhodnih zaostrovanj se zato glasi, ali obstajajo dovolj močni interesi za nasilno spreminjanje dolgoletnega statusa quo na območju. Izzivalci ZDA dobro vedo, da ena največjih svetovnih proizvajalk nafte in zemeljskega plina tam nima več nujnega interesa, še vedno pa zagotavlja varnost nekaterih zaveznic in v primeru Izraela celo pravico do obstoja. Predsednik Trump tudi ponavlja, da Iranu ne bo dovolil jedrskega orožja – možnosti, da položaj uide izpod nadzora, je veliko.
