Lubadar tudi v glavah

Lastnina je, če lastniki gozdov to hočejo razumeti ali ne, tudi obveznost.

Objavljeno
16. avgust 2016 20.20
Marjeta Šoštarič
Marjeta Šoštarič
Slovenski gozdovi ječijo. Tokrat zaradi katastrofalno namnoženega škodljivca, v boju proti kateremu nismo prav uspešni. Pa ne zaradi premalo znanja ali neučinkovitosti dela gozdarjev, ki ne zmorejo pravočasno prehoditi vseh ogroženih gozdov. Premalo jih je, da bi zmogli nadzirati gozdne površine, razpršene med 460.000 lastnikov. Mnogi med njimi se, kot kaže sedanje dogajanje, ne zmenijo kaj dosti za svojo lastnino, ki zaradi napada lubadarja izgublja vrednost. A ta lastnina je, če to hočejo razumeti ali ne, tudi obveznost in odgovornost, ki se ji zaradi širšega interesa ne bi smeli izmikati.

Ob podatku, da so samo zaradi strašljivih razsežnosti s podlubniki napadenih gozdnih površin naše zelene dežele revirni gozdarji po odkritju žarišč izdali nič manj kot 16.000 odločb z zaukazano sanitarno sečnjo, še toliko bolj bode v oči pišmeuhovstvo mestnih lastnikov gozdov do neizvajanja nujnih posegov. Res je, da mnogi, zlasti »mestni« lastniki ne znajo z gozdarskimi deli. Niso redki, ki pa se zato znajo pohvaliti, da pravzaprav dobro gospodarijo s svojim gozdom že zato, ker v njem ničesar ne sekajo in vse prepuščajo naravi. Res je tudi, da je prenekateri vestni lastnik prestar, da bi sam poskrbel za čiščenje svojega gozda, še posebno če se v njem zaredi škodljivec, in zato čaka na pomoč – koga drugega kot državne gozdarske službe. Da jim ta poišče izvajalca.

Na resornem ministrstvu so se zganili po tem, ko je postalo jasno, da je vroče poletje še dodatno prispevalo k namnožitvi škodljivca, ki uničuje naše pretežno smrekove gozdove, in ko je lubadarski duh ušel izpod nadzora. Ko trkanje na zavest (pre)številnih lastnikov ne pomaga kaj dosti, bodo ukrepali s predpisi. Tudi tako, da bo poseganje v lastnino dobilo pečat legalnosti. V splošno družbeno korist, seveda.