Lučke in tema v Kopru

Ne moremo imeti župana, ki deli Koprčane na dve polovici, hočemo župana, ki bo župan vseh. Torej župana, ki razume abecedo demokratične ureditve družbe.
Objavljeno
04. december 2018 06.00
Posodobljeno
04. december 2018 06.00
Boris Popović v volilnem štabu KJN 2.12.2018 Foto Jože Suhadolnik
Čeprav sedem glasov prednosti za nobenega župana ne more biti prepričljiva zmaga, je sedem glasov prednosti novega koprskega župana Aleša Bržana pred koprsko župansko ikono v resnici izjemen dosežek. Še pred nekaj tedni se je zdel koprski absolutist povsem nepremagljiv.

Velika zmaga Aleša Bržana je bila najprej že v tem, da se je volitev po dolgem času udeležilo kar 66 odstotkov koprskih volivcev. Drugi njegov uspeh pa, da je povezal zelo široko fronto tudi zelo različnih koprskih strank, gibanj, civilnih pobud, skupin ... Njihovo izhodišče je želja po spremembi in drugačnem socialnem okolju. Asfalt in beton sta seveda pomembna, ampak še pomembnejši so medčloveški odnosi, povezovanje ljudi. Ne moremo imeti župana, ki deli Koprčane, hočemo župana, ki bo župan vseh. Torej župana, ki razume abecedo demokratične ureditve družbe.

Tudi dosedanji župan je pred 16 leti prišel na oblast z vsega 50 ali 60 glasovi večine od predhodnika Dina Pucerja in bil preklemano neroden. Bržan je pravi profesor v primerjavi z začetnim Popovičem. Problem Borisa Popoviča je nastal v trenutku, ko je svetu razglašal, kako absolutno podporo, da uživa v Kopru, a je hkrati že vedel, da mora ukrepati, če hoče obdržati mandat. Vse največje pridobitve tega mandata so se, kakšno naključje, izšle prav v mesecu pred koncem mandata. Če pozabimo na vse lučke, reklamne panoje, zlorabe občinskega glasila, na koncerte pop zvezdnikov, ognjemet in koprske fešte z jedačo in pijačo, če pozabimo pobalinske filmčke, s katerimi je dražil nasprotnike, je pomemben del njegovega predvolilnega inženiringa tudi domislica, da na predčasne volitve pripelje nerazumno veliko podpornikov. Nič ni narobe, če ena stranka organizira kombi ali avtobus za množico podpornikov. Nenavadno pa je, če je volilni izid na takšnem volišču potem štirikrat ugodnejši za organizatorja takšnih volitev. In če v štabu takega kandidata vnaprej natančno vedo, koliko glasov jim je na tak ali drugačen način uspelo »pridelati« svojemu vrhovnemu šefu. Zato je za »politične zelence« ob takih metodah pravzaprav izjemen uspeh, če na star in okorelo »neiznajdljiv« način zberejo pičlih, a dovolj dragocenih sedem glasov več.
Številni v Kopru sicer še zmeraj trdijo, da je to daleč najuspešnejši župan v državi. V marsičem imajo prav. Poskrbel je za skoraj vse šole in vrtce, za del zdravstvenega doma, za gasilce, za zavidanja vredno športno infrastrukturo, za ceste v mestu in krožišča (brez katerih bi bil Koper v prometnem precepu), zelo si je prizadeval za urejeno in čisto mesto, za stanovanja, za obalno cesto in plažo na njej ...

Ne moremo imeti župana, ki deli Koprčane, hočemo župana, ki bo župan vseh. Torej župana, ki razume abecedo demokratične ureditve družbe.


Toda bili bi krivični do dejstev, če bi zamolčali tudi slabe plati domnevnega čezmernega gospodarskega razvoja v Kopru. Koprski delavci zaslužijo (kljub izredno bogati in strateško pomembni pristaniški skupnosti) povprečno nerazumljivo manj od povprečja v Sloveniji. Čeprav se Boris Popovič pogosto hvali, da je uspešen podjetnik, mu mora številne račune, ki jih plačuje za odvetnike, plačevati mati. Bil je tudi predsednik (in član) nadzornega sveta Luke, ko jo je vodil danes zaprti predsednik Robert Časar. Ta je sprejel kar nekaj za Luko problematičnih odločitev. Prav takrat je želela Časarjeva uprava ustanoviti ekskluzivne izvajalce pristaniških storitev, ki bi jih vodili prijateljski podjetniki. Temu se je že takrat uprlo več pomembnih ljudi v Luki, tudi Drago Matić, ki je zato postal Popovičev sovražnik številka ena. Da o sitnih sindikatih ne govorimo.

Nesodelovanje z Matićevo upravo ima zato dolgo brado. Ena od posledic spora z Luko in žerjavisti pa je ta, da je občina vsaj tri leta nasprotovala podaljšanju prvega pomola. V Luki so seveda že zdavnaj dokaj natančno izračunali, koliko poslovne škode prinaša takšno nagajanje. Lahko pa bi tudi izračunali, koliko koristi prinašajo parcele, ki jih je v vseh teh letih pridobilo županu zelo naklonjeno koprsko gradbeno podjetje Grafist. Parcele ob pristanišču so vredne suhega zlata, nanje pa brez slehernih zadržkov in pomislekov s strani državnega lastnika prihajajo Luki konkurenčni logisti.
Res je župan s svojim delovanjem in podporo križarkam veliko prispeval k razvoju tako imenovanega izletniškega turizma. Prav nenavadno pa je, da nobenemu zasebniku ni pomagal odpreti (zgraditi) novega hotela, čeprav mi poznamo vsaj dva, ki sta se zaman trudila v to smer.

image
Aleš Bržan je že dvakrat zmagal prezgodaj. Foto Jože Suhadolnik


Popovičev problem je, da si povezovanje razlaga zelo po svoje. Če do njega ne pride, so krivi vsi drugi. Če niso krivi mediji, so krivi župani sosednjih občin, ministri, intelektualci, in celo »komunisti«, čeprav so prav ti omogočili njegovi družini brezmejno blaginjo. V zadnjih mandatih je do izraza vse jasneje prihajal njegov prepirljiv, žaljiv in maščevalen karakter, zaradi katerega je tudi po svoji krivdi tako pogosto na sodiščih. Je velik mojster prepričevanja, celo dobrikanja in politične ter zelo kreativne strategije, a skoraj neverjetno je, da bi se toliko ljudi izmišljevalo vse težave, ki jim jih je nakopala županova jeza. V zadnjih mesecih se mu je zgodil »meetoo«. Celo več njegovih različnih najbližjih sodelavcev nam je odkrito priznalo, da težko prenaša njegov odnos do sodelavcev in ljudi. Tistim, ki so tak odnos doživeli na lastni koži, ni treba posebej dokazovati, ali je mogoč tak odnos do matere mladega nogometaša, kot ga je razkrila sama nekdanja uslužbenka občinske Marjetice.

Popovič ni trpel ljudi, ki so bili kritični do njegovega ravnanja in načrtov. Zato se je obdal s kimavci in takimi, ki imajo dober želodec. S takimi, ki jim ni težko pet dni pred volitvami v javnost spraviti domnevne afere, a katerimi naj bi popljuvali njegove nasprotnike. Ko je sindikalnega vodjo v Luki obtožil umora za nesrečo, ki se je zgodila zaradi spleta vsaj petih ali šestih okoliščin, si je dokončno zapravil zaupanje velike večine v Luki Koper. S svojimi prepiri je računal na volivce, dobil pa je odločne nasprotnike. Hkrati je vse očitneje skrbel za privilegije bližnjim. Če bi po naključju tokrat zmagal na volitvah, bi bil naslednji mandat v Kopru še trši. Zato morda res ni treba trikrat premisliti, zakaj so v razvitih demokracijah omejili mandate na takih položajih. Županom očitno škodi, če se tako sprostijo, kot se je to zgodilo v Kopru. To pa ne pomeni, da bi bilo narobe, če bi novi župan znal ohraniti čim več tistega, kar pa v Kopru le ni bilo samo slabo, ampak tudi zavidanja vredno.