Macronov papirnati tiger

Čeprav je bil predlog nove metodologije pristopnih pogajanj uradno razglašen kot prispevek ne samo k večji verodostojnosti, ampak tudi političnosti, dinamičnosti in predvidljivosti širitvenega procesa, ni bilo skrito, da je dejanski naslovnik sporočila v Elizejski palači. Francoski predsednik Emmanuel Macron je konec lanskega leta z veliko aroganco blokiral sprejetje odločitve EU o začetku pristopnih pogajanj z Albanijo in Severno Makedonijo.

Ker sta obe kandidatki izpolnjevali pogoje, je bila blokada obravnavana kot spodkopavanje verodostojnosti EU. Pariz je nato v obtok spravil svoje zamisli prihodnjega poteka pristopnih pogajanja, ki se zrcalijo v predlogu Bruslja. Tako naj bi bilo izpolnjevanje zavez bolj nadzirano. Pogajanja bodo potekala v šestih vsebinskih sklopih. Najpomembnejši je pravna država. Nazadovanje kandidatke bi pristopni proces vodilo v obratno smer. Ali bo Macron na koncu zadovoljen, še ni znano. Njegovo nasprotovanje je bilo povezano tako s francosko notranjo politiko kot tudi siceršnjimi razmerji v EU. Ni hotel slišati, da začetek pogajanj še ne pomeni, da bodo balkanski voditelji čez nekaj let sedeli za mizo na bruseljskih vrhih. V času poslavljanja Angela Merkel poskuša delovati kot voditeljica, ki ima v rokah evropsko taktirko in ne izbira sredstev pri uveljavljanju svoje volje.



Težav, zaradi katerih je širitvena politika EU v globoki krizi, že tako ni mogoče odpraviti s kozmetičnim popravkom metodologije. Unija bi se morala predvsem vprašati, kaj je botrovalo neuspešni preobrazbi v regiji. Sama je navzoča na terenu in za projekte na Zahodnem Balkanu namenja milijardne zneske. Občutka, da je vsem iskreno obljubila evropsko perspektivo, ni zaznati. Vzroki velikih težav so tudi v regiji. Ne glede na napredek v pristopnih pogajanjih analize razmer v Srbiji kažejo na nazadovanje pri temeljnih političnih vprašanjih. Normalizacija odnosov s Kosovom je v slepi ulici. Množično izseljevanje mladih in izobraženih iz vseh držav v regiji bo z izgubljanjem človeškega kapitala imelo trajne posledice. Regija z zapleteno zgodovino se bo težko sama rešila iz tega začaranega kroga.

Predstavljena metodologija je predvsem širjenje manevrskega prostora za zaviranje prave širitve, ne le strateški pristop k evropeizaciji Balkana. Manjšo vlogo kot metodološki papirnati tiger bi morali imeti gospodarski projekti, razvoj infrastrukture, povezovanje na vseh področjih. Tako bo na Balkanu manj možnosti za širjenje vpliva Kitajske, Rusije in Turčije, ki skrbi Evropo. Za Unijo ohranjanje Balkana v lastni orbiti ne bi smelo biti prevelik zalogaj. A jasnega odgovora, ali je cilj res polnopravno članstvo, ni.