Tiskane izdaje
Cimosovi delavci so včeraj začutili olajšanje. Po dolgem času bodo spet bolj odvisni od svojega znanja in pridnih rok kot od spletk, političnih, bančnih in drugih igric, ki so jih bili deležni v zadnjih letih. »Manj strašna noč je na natezalnici avtomobilskega kapitala, kot so pod sedanjim državnim soncem negotovi dnevi,« bi lahko parafrazirali pesnika. In kdo vse ni kopal Cimosu črne jame, in to kljub njegovi proizvodni odličnosti.
Med svojo krizo je za Audi izdelal vrhunsko lahek, inovativen in finančno konkurenčen prototip pedala. Ameriški vodilni proizvajalec turbopolnilnikov je lani med več kot 120 dobavitelji nagradil Cimos za največji napredek v kakovosti. In to v razmerah, v katerih je bil. Poskušajmo si predstavljati, kaj vse bi Cimos lahko dosegel, če bi bilo njegovo poslovanje urejeno, če bi tudi vse misli in prizadevanja odgovornih lastnikov tekle kot švicarska ura.
Kljub selitvi z državnih jasli na svetovni avtomobilski prepih in kljub grožnji, da jih bo okoli 15 odstotkov morda izgubilo dobro službo, so veseli. Koliko milijonov smo izgubili, ker so Cimos poslali v prisilno poravnavo, koliko poslov je odteklo, kdo za to zdaj odgovarja? In zakaj je bilo za takšno podjetje tako malo resnih interesentov, ki bi mu lahko zvišali ceno. Zdaj je namreč veliko generalov po bitki, ki trdijo, da je šel Cimos prepoceni.
A še pred tremi meseci je kazalo, da ga niti po tej ceni ne bodo odnesli. Zaradi politike. Resda bolj hrvaške kot slovenske, vendar je (bil) Cimos tudi talec tega gnilega meddržavnega razmerja. Novi lastniki so prinesli kapital, vpliv, globalno prodajno mrežo, kadre, šibo verjetno še skrivajo, vendar so prisluhnili temeljnim sindikalnim zahtevam in sedež uprave prenesli v Koper. Banke upnice so že zdavnaj poravnale svoje izgube in zdaj lahko upajo, da se za vse začenja nov krog.
