Konfucij je učil, da je sreča v vsem. Treba jo je le znati razločiti

Bijejo zadnje ure leta, ki nam je prineslo marsikaj. Težko rečem, ali več dobrega kot slabega. Če se učimo iz spoznanj, bodimo svetlogledi, napake znajo biti tudi vzgojne. Večini so pomagale spisati seznam ponovoletnih zaobljub; od tistih, kako bomo z jutrišnjim dnem zaživeli bolj zdravo, do onih, kako bo v letu 2026 še marsikaj tega drugače. Sreda se izteka, in ko ji bo zmanjkalo ur, bodo ostale minute, za njimi le še sekunde. Ko tudi njih ne bo, si bomo zaželeli sreče. Potrebovali jo bomo.

Za spisane zaobljube in tudi za to, da bomo 22. marca na volilnem lističu obkrožili pravega ali pravo. Onega in takega, ki bo pomagal izsanjati še vedno neizživete sanje iz leta 1991, ko smo mladi novorojeni državi nadeli ime Republika Slovenija, zgrajeni na ustavni parlamentarni demokraciji. Zanjo in za nas gre. Pa kajpak za demokracijo, tako idilično zloženko dveh besed demos in kratein – vladavina ljudstva. Volitve jo utrjujejo. Ne pa tudi vsakokratna izvoljena oblast, moč, ki jo daje zavedanje oblasti, je tu in tam nerazumna. Tudi sprta z demokracijo.

Zaželimo si torej sreče. V teh dneh je to zagotovo največkrat izgovorjena beseda. Pooseblja stanje duha, za katerega so značilni zadovoljstvo, ljubezen, veselje. Filozofi ji pravijo stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Okusi so različni, temu primerne tudi definicije. A kako sploh vedeti, kdo je zares srečen?

Sreča je za nekoga dišava, ki je ne moreš izliti na druge, ne da bi poškropila tudi tebe. Za Toneta Pavčka je bila denimo sreča srečati tiste prave ljudi, ki v tebi pustijo predvsem dobre sledi. Ivo Andrić se je čudil, kako malo je potrebno, da bi bili srečni; a še bolj čudno zanj je bilo to, da nam do sreče praviloma zmanjka prav tista malenkost. Irci celo pravijo, da je vsak srečen človek tudi lep. Ne bi o tem, bolj verjamem Konfuciju, ki je učil, da je sreča v vsem. Treba jo je le znati razločiti. Pa poskusimo. Bi rekel, da je sreča danes živeti v miru in biti zdrav.

Naj bo sreče v letu 2026 ravno prav. Ne preveč, spomnim se Ivana Cankarja, ko je dejal, da je sreča kakor sonce, zatone, ko je imamo največ. Pa da srečo zaželite še komu. Ker je samota nemogoča. Ker nekaj, čemur se pravi en človek, ne more obstajati. Ker se ne more objeti, stisniti roke, poljubiti, ker nima s kom nazdraviti, trkniti, z nikomer spregovoriti, nikomur pisati, nikogar ljubiti, jeziti, spoštovati, božati, sovražiti, osrečiti. Ker je sreča kot krava, ki nekaterim obrača glavo, drugim pa zadnjico, vam želim, da bi jo vseh dvanajst mesecev v letu 2026 gledali naravnost med rogove!