Med žogo in doktoratom

Vse velike (tudi državne) zgodbe so se začele tako, da je bila vednost sama v sebi in po sebi zadostna vrednota
Fotografija: Nismo še slišali, da bi moral biti nogomet financiran do mere, ki še pomeni podporo gospodarstvu. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Nismo še slišali, da bi moral biti nogomet financiran do mere, ki še pomeni podporo gospodarstvu. FOTO: Reuters

Gremo proti stoti obletnici podelitve prvega doktorata na ljubljanski univerzi. Postati doktor znanosti je tedaj pomenilo nekaj drugega kakor danes. Verjetno to ni bila tema, ki bi jo premlevali udeleženci srečanja sveta za doktorsko izobraževanje Evropskega združenja univerz na pravni fakulteti v Ljubljani pred slabim tednom. Tokrat so razpravljali o raznolikosti doktorskega študija v Evropi. Raznolikost je dobra tema, posebej v preteči nevarnosti interpretacije, da je doktorski študij smiseln le, če podpira industrijo, gospodarstvo ali ekonomski interes. Če kaj, bi prav doktorski študij moral biti prva linija obrambe vednosti brez neposrednega uporabniškega interesa. Vse velike (tudi državne) zgodbe so se začele tako, da je bila vednost sama v sebi in po sebi zadostna vrednota. Potem je pogosto sledil uspeh, kajti ta je vedno posledica miselne ustvarjalnosti.

Debate okrog dilem doktorskega študija so praviloma zaznamovane z odnosom okolja, ne le akademskega, tudi, če ne predvsem, države do vrhunske vednosti. Primerjava bi zelo šepala, vednost se tudi v marsičem razlikuje od športa, posebej nogometa, bolj je podobna atletiki. Vzdrži pa pri primerjavi odnosa javnosti do nje, posebej imamo v mislih politične odločevalce. Nikomur še ni padlo na pamet, da bi v podpori nogometu, smučanju, odbojki, posebej košarki, skratka (slovenskemu) športu nasploh, nalagal cilje, ki bi bili zunaj športa. Nismo še slišali, da bi košarka morala biti financirana in vzpodbujana le do mere, ki še pomeni podporo gospodarstvu. Ob nogometnem svetovnem prvenstvu v Rusiji vidimo, kako nogomet premika meje državnih simbolov. Hrvaška, ki je postala finalistka, ve, kaj je zanjo storil nogomet.

To logiko bodo na koncu pripoznali vsi, kajti povezana je z užitkom gledanja, celo s populizmom, nemara s konzumacijo piva in druženjem po gostilnah, v katerih so za potrebe prenosov nastavili velike zaslone.

Sama znanost, vednost, umetnost, umski napor raziskovanja, doktorski študij na univerzah, ki jim pri dodeljevanju naslovov ne gre le za biznis, vse to pri ljudeh ne vzbuja občutkov užitka, ne sproža skupinskih emocij. Toda na koncu velikih duhovnih, tudi družbenih zgodb so ljudje, ki so mislili svet, ko ga drugi niso. Gospodarstvo je le en segment, ki vedno znova profitira od vednosti. Številni so drugi segmenti, ki jih ne gledamo skozi profit, gledamo pa jih skozi kulturno zgodovino, skozi pridobitve, ki življenje počlovečijo in naredijo lepše, znosnejše. Znanost k temu bistveno pripomore.

Če ob robu teh ugotovitev rečemo, da država nič ne zgreši, če znanost in raziskovalno dejavnost, pa tudi umetnost, (tudi proračunsko) postavi na najvišje mesto, kot ga finančno še zmore, povemo to, kar je modro in smiselno. Povemo, kar so se ljudje lahko naučili tudi od nogometa.