Mediji med enotnostjo in enoumjem

Kar se politični podmladki naučijo, to politične stranke znajo.

Objavljeno
15. junij 2013 22.07
SLOVENIJA,LJUBLJANA,18.2.2013,RTV SLOVENIJA.FOTO:MAVRIC PIVK/DELO
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
O slovenskih medijih se da povedati marsikaj neprijetnega. Konec koncev, kaj naj si mislimo o srenji, ki se ukvarja z barvo krila predsednice vlade, kot da bi šlo najmanj za vprašanje nacionalne varnosti. A če pomešane prioritete vodilnih slovenskih medijev še nekako preživimo (konec koncev, ni vsak dan, da se notranjepolitične redakcije lahko prelevijo v trop modnih kritikov), imamo lahko toliko manj razumevanja za odnos političnih akterjev do medijske scene.

Kar se Janezek nauči, to Janez zna, pravijo. Torej tudi velja, kar se politični podmladki naučijo, to politične stranke znajo. No, resnici na ljubo se strankarske mladinske organizacije pri oblikovanju stališč pogosto zgledujejo po svojih »članskih reprezentancah«, te pa podmladke uporabljajo kot nadomestke, ki lahko izrekajo tisto, kar se za odrasle ne spodobi.

V tem smislu je treba obravnavati tudi »resolucijo o Javnem zavodu RTV Slovenija«, ki so jo v tednu, katerega konec držite v rokah, sprejeli v Slovenski demokratski mladini (SDM), podmladku Janševe SDS. Na besedilu, ki ima tri strani, naštevajo domnevne kršitve zakona o RTV SLO in se hkrati sprašujejo ter v isti sapi odgovarjajo, kakšen žurnalizem bi morala gojiti nacionalna televizija.

Za trenutek se ustavimo ob tem prizoru: podmladek neke politične stranke predpisuje javni (!) medijski hiši, kakšni bi morali biti njeni novinarji. Kaj je narobe s to sliko? Nekdo bo porekel, da nič. Konec koncev ima lahko vsakdo svoje mnenje o medijih in – bodimo odkriti – o marsikaterem slovenskem mediju ni težko imeti mnenja. A v bistvu je s to sliko narobe prav vse.

Ne samo, da bodoči pripadniki politične kaste predpisujejo sprejemljive načine poročanja javnega RTV-servisa, pri tem celo zgroženo ugotavljajo, da je menda bil kršen zakon, pod katerega se je podpisal težkokategornik SDS Branko Grims. Skratka, mladinci SDS jadikujejo nad domnevnim kršenjem zakona, ki je nacionalno televizijo tako rekoč skopil in ji nataknil nagobčnik, ki se ga šele v zadnjih letih s težavo otresa.

In ker je središčni greh RTV SLO menda napačno poročanje o liku in delu Janeza Janše, niti ni čudno, da so na koncu slavnostno ugotovili, da bi morali nacionalko prepustiti trgu, pa naj se tam znajde, kakor ve in zna. Pošiljanje slovenske javne radiotelevizije na trg ni seveda nič drugega kot, oprostite, mokra želja po discipliniranju in končni odstranitvi občasno neljubega vira informacij.

Skrajni derivat takšnih miselnih vzorcev lahko v teh dneh opazujemo v Grčiji, kjer je oblast dobesedno čez noč ukinila javni medijski servis. Izgovorov ni manjkalo. Da je potratna. Korumpirana. Neobjektivna. Da naj deli usodo z zasebnim sektorjem. A v bistvu so jo ukinili iz enega samega razloga. Ker so jo lahko.

Javni mediji so – še posebno v času krize – lahka tarča. Ker mnogi med njimi nimajo boljše ideje, nam politiki govorijo, kako morajo držati skupaj in biti enotni, pa bo kmalu bolje. A prav mediji so tisti, ki pazijo, da enotnost ne postane enoumje.

Ukinjanje javnih servisov oziroma – v kriznem novoreku – prepuščanje teh tržnim zakonitostim, ni nikakršen protikrizni ukrep, ampak zgolj izkoriščanje trenutka za ukinjanje mehanizmov nadzora nad politično elito.

V Sloveniji stvari še niso tako hude. Še več: dokler bo na nacionalni televiziji tako, da vrhovni šef SDM, predsednik stranke Janez Janša, tudi po – resda nepravnomočni – obsodbi dobi enourni intervju na tretjem, parlamentarnem programu javne televizije (ki ga je, mimogrede, zapovedal prav Grimsov RTV-zakon), do takrat lahko v SDM namesto resolucij proti javnemu mediju temu pišejo zgolj zahvalna pisma.