Mediji ubijajo, mar ne?

Smrt ravnatelja je kaplja čez rob vse večje bestializacije slovenske družbe.
Objavljeno
30. november 2014 21.45
rsi*MNENJA/SOBOTNA
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Ljubljanska gimnazijka je včeraj zajokala, ko je izvedela, da je mariborski ravnatelj naredil samomor. Ni ga poznala in ne pozna tamkajšnjih dijakov, a z grozljivo občutljivostjo mladosti je dojela, da je ravnatelja ubila – družba. Danes njega, jutri nekoga drugega, pojutrišnjem morda mene.

Odkar živi človek v simbiotskem odnosu s tehnologijo, so se uveljavili novi načini bivanja, drugačni odnosi, razdalje so postale brez pomena, minorni dogodki pa dobivajo svetovne razsežnosti. Vsak lahko kjerkoli, kadarkoli kogarkoli snema in posnetek objavi, čeprav pogosto nezakonito. Ravnatelj je dobesedno žrtev sodobne tehnologije. Njegov domnevni seks na delovnem mestu z učiteljico bi ostal vsakdanji mali vaški dogodek, ki se tiče samo vpletenih, če ga ne bi dijaki posneli in objavili na svetovnem spletu. Posnetek je nastal naskrivaj, torej protizakonito, najbrž iz objestnosti in lahkomiselnosti, morda maščevalnosti. Tak, ničev in izgubljen med milijoni drugih novic na spletu, bi tudi ostal, če ga ne bi kot novico pograbili domači mediji. Iz male novice so naredili medijsko zgodbo tedna, ki so jo povzeli tudi tujci. Sto in stotisoče ljudi si je na spletu ogledovalo posnetek iz Maribora. Slovenija je končno postala znana v svetu. Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.

Smrt ravnatelja je kaplja čez rob vse večje bestializacije slovenske družbe, ki jo odslikava in tudi kreira krvoločnost nekaterih medijev, pogojena z zahtevami po dobičku. »Koga bomo pa danes?« je vprašanje nekaterih urednikov, ki vsak dan znova iščejo žrtve, nad katerimi se bo že zvečer ali naslednji dan naslajalo občinstvo. Pri tem asistira tudi kriminalistična policija, saj si ni mogoče drugače pojasniti, da se kot po čudežu znajdejo televizijske kamere zgodaj zjutraj pred zasebnimi hišami, od koder nekaj minut za tem odpeljejo domnevne kriminalce. Veliko je bilo teh preiskav in zelo malo obsojenih, torej dejansko krivih. A zaradi medijskega prangerja so ljudje z minornimi grehi ali pa sploh brez njih »ubiti« za vedno. Včasih je takšne posle na Slovenskem opravljala udba, danes nekateri novinarji, včasih zgolj na podlagi anonimnih pisem.

Časopis Delo o ravnatelju in učiteljici ni pisal. Uredniški kolegij je presodil, da tema ne izpolnjuje pogojev javnega interesa. A mediji – 1915 jih je v Sloveniji – so zelo različni. Na primer spletni portal ene od televizij, ki je ves teden zelo natančno poročala o ravnatelju, je ob njegovi smrti svetoval celo, na katero številko lahko gledalci pokličejo, če so v duševni stiski. Skrajno cinično.

Smrt ravnatelja je splet mnogih naključij. Toda osebne odgovornosti se marsikdo ne bo mogel otresti. Prej ali slej se bodo dijaki in njihovi starši, uredniki in novinarji, pa tudi tisti, ki so novico všečkali naprej, pogledali v ogledalo. Ko se bodo zazrli samim sebi v oči, si bodo postavili najtežje izmed vseh vprašanj: »Koliko sem jaz sam kriv za ravnateljevo smrt?«