Meje obsodb

Danes so se začeli postopki, ki bodo odgovorili na vprašanje, ali bo generalni državni tožilec Zvonko Fišer končal svoj mandat ali pa se bo moral s položaja prvega tožilca v državi posloviti prej. Državnotožilski svet, ki je prejel zahtevo ministra za pravosodje, naj se opredeli do ugotovitev protikorupcijske komisije (KPK), da je Fišer pred tremi leti ravnal koruptivno pri imenovanju višjega državnega tožilca Boštjana Škrleca na položaj generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, je skladno s pravili Fišerju omogočil, da na očitke odgovori.

V konkretnem primeru je treba upoštevati dvoje. Prvič, dan pred iztekom mandata Pahorjeve vlade je na Fišerjev predlog takratni minister za pravosodje Aleš Zalar takrat še državnega sekretarja tega ministrstva Boštjana Škrleca imenoval za generalnega direktorja vrhovnega tožilstva. Janševa vlada je to imenovanje razveljavila, Škrlec je sprožil upravni spor in ga izgubil. Upravno sodišče je presodilo, da sta pri imenovanju mogoči le dve popolnoma ločeni poti, njuno križanje oziroma kombiniranje, kar naj bi se zgodilo v tem primeru, ni mogoče. Drugič, po odločitvi upravnega sodišča se je začel nov postopek iskanja generalnega direktorja, nanj se je odzval samo Škrlec in bil na to mesto – spori niso bili sproženi – tudi imenovan.

S tem primerom sta se poleg upravnega sodišča ukvarjali še dve instituciji. Goran Klemenčič je ocenil, da obstajajo takšne pravne in dejanske okoliščine, v katerih je nujno, da državnotožilski svet oceni, ali so se v tem primeru zgodile takšne kršitve predpisov, ki bi upravičevale uvedbo postopka za Fišerjevo razrešitev.

Poročila KPK so do zdaj pomembno zarezala v družbeni prostor. Prejšnji senat te komisije, ki ga je vodil sedanji minister za pravosodje, je spremenil politični zemljevid v državi. Padla je Janševa vlada, stranke Pozitivna Slovenija v parlamentu ni več. V zavest ljudi je prodrlo prepričanje, da domačijskosti pri urejanju javnih, civilnodružbenih in zasebnih zadev ne sme biti, sicer smo kot država in skupnost zavozili vse.

Na ničelno toleranco do korupcije so do zdaj prisegle vse vlade. Bolj ko prisegajo, bolj se zdi, da nas ta razjeda. Toda videti je, da se meje med razumevanjem tega, kaj je koruptivni namen in kaj je korupcija kot kriminalno dejanje, vse bolj brišejo. Natančneje, skoraj vsakemu »zdrsu« funkcionarja se že pripisuje korupcija, izrekajo se pravne in moralne sodbe. Posploševanje in histerizacija problemov pa še nikoli nista prinesli pametnih rešitev.

Korupcija pri nas je problem. Prav zato bi bilo treba še enkrat prebrati ustavnopravno analizo spremenjene zakonodaje o preprečevanju korupcije. V njej avtorji prepoznavajo kar dvanajst pomembnih ustavnopravnih pomislekov. Dodajajo, da je zakonodaja tako luknjičava, da bi jo morali napisati na novo. Predvsem zato, ker represivna pooblastila KPK, ki že mejijo na policijska, nujno zahtevajo učinkovita pravna sredstva, ki jih morajo imeti tisti, ki se znajdejo v kolesju KPK. Ne glede na to, ali se pišejo Janša, Janković ali Fišer.