Mesto brez kolesarnic

Ljubljana se je še v tretjem ocenjevanju prestolnic in velikih mest uvrstila med dvajset najboljših. S predlanskega osmega mesta je »padla« na štirinajsto, in to ob precej resnem opozorilu, da bo za obstanek v prvi ligi pač treba narediti več kot doslej. In to takoj. Bicikelj, dvosmerno kolesarjenje po enosmernih ulicah in spolna ter starostna enakopravnost ne bodo več dovolj. Poskrbeti bo treba predvsem za neprekinjeno mrežo in varovane ter po možnosti pokrite kolesarnice, ki jih zdaj preprosto ni.


Ljubljanski kolesarji precej realno ocenjujejo, da ima ocena, ki jo pripravlja dansko projektantsko podjetje s podružnicami v Kanadi, Franciji in Španiji ter večino poslov prav v teh deželah, od koder prihajajo tudi visoko ocenjena mesta, predvsem marketinški potencial. Saj so v družbi Copenhagenize Design Co. sami zapisali, da je njihova posebnost »svetovanje in navdihovanje mest, vlad in organizacij o ponovni vzpostavitvi kolesa kot običajne oblike mestnega prevoza.« Sicer pa kolesarji menijo, da je ocena Ljubljane kar realna. Bi bila pa uporabnejša, če bi se primerjali s podobno velikimi mesti. Slovenska prestolnica je s svojimi tristo tisoč prebivalci pač palček v primerjavi z milijonskimi metropolami.



Tako morda ne bi bilo treba pojasnjevati, da minulo zimo ni snežilo in da se je kolesarilo tudi pozimi, pluženje pa pač pride na vrsto za prednostnimi površinami. Res, sneg ni največja težava ljubljanskih urbanih kolesarjev. Problem pa so stopničasti prehodi s kolesarskih stez na vozišče v križiščih. Čeprav se Šiškarji nad kolesarsko stezo ob Celovški pravzaprav ne bi smeli razburjati, saj se po njej kolesari že pol stoletja in je bila urejena precej pred drugimi – na Dolenjski cesti pa je še sedaj ni, tudi tiste na Tržaški in Dunajski pač komajda zaslužijo tako ime – a kaj, ko je nekaj odsekov ob Celovški še originalnih in zato primerno nagrbančenih, tako da vožnja dobro pretrese prav vsakega uporabnika. O smrtno nevarnih količkih, ki resda preprečujejo parkiranje, ter o kolesarjenju po nasprotni strani ceste pa niti nima smisla več razglabljati.



V ljubljanski kolesarski mreži že leta opozarjajo na to, da ni notranjega kolesarskega obroča, na nelogične prekinitve, na luknje v asfaltu, na podstandardno širino tudi novih kolesarskih stez. Uporabniki dodajajo še drsne označevalne ploščice iz inoksa, vsi skupaj pa na nemogoče ureditve ob obnovah. Kot primer povsem nesprejemljive rešitve bi v učbenike lahko vnesli križišče na Bavarskem dvoru, saj je bilo ob spoštovanju postavljenih znakov in preprek preprosto neprehodno.

A to so začasni problemi. Stalnica je deljen prometni prostor, kjer se srečujejo pešci in kolesarji. Ob strpnosti obojih problemov ni, ko pa se pešci trdno postavijo v svoj bran, kolesarji pa lovijo veter v laseh, je prepir - in še huje, nevarna situacija - hitro tu. Za vrhunec so čez noč ceste, ulice, pločnike, kolesarske steze in križišča zasedli še električni skiroji. Objestni vozniki, skirojarji, švigajo med pešci, prehitevajo kolesarje, vijugajo med avtomobili, v križiščih izsiljujejo prednost – in kar je še prometnih neumnosti. Vozijo povsod, kjer jim ustreza: malo po kolesarski stezi, malo po pločniku, malo po cesti.