Milijardo vredna ranljivost

Slovenija potrebuje učinkovitejšega zastopnika svojih finančnih interesov. Tako pred domačimi kot mednarodnimi sodišči in v arbitražah. V teh postopkih smo ranljivi. Po analizi, ki jo je opravilo ministrstvo za pravosodje, smo izpostavljeni sporom, katerih vrednost precej presega milijardo evrov. Organizacijski in vsebinski okvir dela državnega pravobranilstva kot odvetnika države v teh postopkih je po dvajsetih letih izčrpan. Primer ormoške tovarne sladkorja in vloge državnega pravobranilstva v tej zadevi je ministra Gorana Klemenčiča samo še utrdil v prepričanju, da pravobranilstva, takšnega, kakršnega imamo danes, ne potrebujemo več. Izrekel mu je nezaupnico. Na njegovo mesto prihaja državno odvetništvo, ki bo organ v sestavi ministrstva. To je dejstvo, podrobnosti prihodnje ureditve so še vedno precejšnja skrivnost.

Pravobranilstva, institucije, za katero je večina slišala zgolj takrat, ko je država izgubila pomemben spor pred mednarodnimi sodišči – nemalokrat tudi zaradi nerazumnih in zgrešenih navodil državnih organov – najverjetneje že prihodnje leto ne bo več. Če si izposodimo besede njenega prvega človeka generalnega državnega pravobranilca Boštjana Tratarja, bi dejali, da tudi zato ne, ker se je zapiralo v svoj svet, pravni ali drugi, in lastne interpretacije. Izoliranost ne omogoča preživetja v nobeni organizirani družbi, če ta ne želi, da bi svojo prihodnost zamenjala s preteklostjo.

Napovedana reforma je v primerjavi s sedanjo skoraj revolucionarna, njeno razumevanje pa zelo različno. Pravobranilci, ki izgubljajo status funkcionarjev, se bojijo pretirane politične podreditve, ministrstvo pa jim napoveduje večjo avtonomnost pri delu. Zato pa tudi večjo odgovornost. Vlada jim je do zdaj mandat zelo benevolentno potrjevala – celo odsluženim političnim kadrom, ki so zadnje zatočišče našli v pravobranilskih vrstah. Zdaj bo tudi to drugače.