Galerija
Mini hladna vojna
Bela hiša obsoja rusko agresijo na Ukrajino, hkrati pa Rusijo potrebuje na drugih kriznih žariščih.
»ZDA nas nočejo ponižati, ampak nas podjarmiti, svoje težave reševati na naš račun,« je ruski predsednik Vladimir Putin včeraj opisal odnose med ZDA in Rusijo. Ruski bombniki, ki lahko nosijo jedrske konice, spet preletavajo oceane in se nevarno približujejo ameriškemu zračnemu prostoru, švedska mornarica je na robu živčnega zloma po svojih vodah preganjala neznano plovilo, ruski diplomati serijsko zapuščajo evropske prestolnice zaradi obtožb o vohunjenju.
Odnosi med ZDA in Rusijo so zdrsnili na najnižjo točko po koncu hladne vojne, toda po nekaterih razlagah na Zahodu Rusija preprosto ni več velesila sovjetskih razsežnosti, da bi spor med Moskvo in Washingtonom lahko povzročil diplomatsko ledeno dobo globalnih razsežnosti. »Rusija je regionalna sila, ki ogroža svoje sosede,« je na vprašanje o ruski grožnji ZDA marca odvrnil ameriški predsednik Barack Obama.
Odgovor Kremlja so oživljeni poleti bombnikov in pogajanja s Kubo, Nikaragvo in Venezuelo o uporabi njihovih vojaških oporišč. Ruska lovska letala spet tesno preletavajo vojne ladje Nata in Ukrajine ali preizkušajo obrambo zračnega prostora sosed. Število takih incidentov se je letos potrojilo na več kot sto. Kljub temu zahodni analitiki ocenjujejo, da je ruska vojska kljub obsežni prenovi le senca sovjetske Rdeče armade in ima pretežno zastarelo oborožitev. In 1500 jedrskih konic.
Ruski predsednik je hladen tuš, ki so mu ga na srečanju G20 v Avstraliji priredili zahodni voditelji, doma uporabil kot novo poleno za ruski nacionalizem. Ta gori s polnim plamenom in Putinovo priljubljenost med Rusi poganja v referendumske višave. Njegova menda »uporniška drža« proti ameriški hegemoniji vzbuja simpatije tudi zunaj ruskih meja, toda tokratno zaostrovanje med Zahodom in Moskvo nima v sebi niti kančka ideološke romantike o spopadu dekadentnega kapitalizma in proletarskega raja.
Putin je resda otrok boljševistične tajne službe in zaton Sovjetske zveze razume kot eno največjih geostrateških tragedij 20. stoletja. A hkrati v državi uvaja avtoritarni tovariški kapitalizem najhujše vrste, ob katerem so neoliberalci le pobalini. Neodvisne medije v najboljšem primeru kupi državi naklonjeno podjetje in spremeni v še en člen mašinerije, ki je sovjetsko propagando preobleklo z bleščečo zahodno produkcijo.
Težavnost soočanja s putinizirano Rusijo se kaže v shizofreniji Bele hiše, ki po eni strani odločno obsoja agresijo na Ukrajino in se zaveda, da bi priznanje ozemeljskih posegov podelilo legitimnost tovrstni politiki moči ter odprlo Pandorino skrinjico. Po drugi pa Moskvo potrebuje za reševanje številnih drugih mednarodnih kriznih žarišč. Ali pa preprosto za razvažanje astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo.
Poleg tega Peking, resnična druga vojaška sila sveta, pozorno opazuje, kako se bo končala ukrajinska kriza in kako poceni ali drago bo Moskva plačala svoje zavzemanje druge države. Medtem ko svojim sosedom vse bolj jasno nakazuje smer, v katero se bodo razpletli azijski ozemeljski spori.
Odnosi med ZDA in Rusijo so zdrsnili na najnižjo točko po koncu hladne vojne, toda po nekaterih razlagah na Zahodu Rusija preprosto ni več velesila sovjetskih razsežnosti, da bi spor med Moskvo in Washingtonom lahko povzročil diplomatsko ledeno dobo globalnih razsežnosti. »Rusija je regionalna sila, ki ogroža svoje sosede,« je na vprašanje o ruski grožnji ZDA marca odvrnil ameriški predsednik Barack Obama.
Odgovor Kremlja so oživljeni poleti bombnikov in pogajanja s Kubo, Nikaragvo in Venezuelo o uporabi njihovih vojaških oporišč. Ruska lovska letala spet tesno preletavajo vojne ladje Nata in Ukrajine ali preizkušajo obrambo zračnega prostora sosed. Število takih incidentov se je letos potrojilo na več kot sto. Kljub temu zahodni analitiki ocenjujejo, da je ruska vojska kljub obsežni prenovi le senca sovjetske Rdeče armade in ima pretežno zastarelo oborožitev. In 1500 jedrskih konic.
Ruski predsednik je hladen tuš, ki so mu ga na srečanju G20 v Avstraliji priredili zahodni voditelji, doma uporabil kot novo poleno za ruski nacionalizem. Ta gori s polnim plamenom in Putinovo priljubljenost med Rusi poganja v referendumske višave. Njegova menda »uporniška drža« proti ameriški hegemoniji vzbuja simpatije tudi zunaj ruskih meja, toda tokratno zaostrovanje med Zahodom in Moskvo nima v sebi niti kančka ideološke romantike o spopadu dekadentnega kapitalizma in proletarskega raja.
Putin je resda otrok boljševistične tajne službe in zaton Sovjetske zveze razume kot eno največjih geostrateških tragedij 20. stoletja. A hkrati v državi uvaja avtoritarni tovariški kapitalizem najhujše vrste, ob katerem so neoliberalci le pobalini. Neodvisne medije v najboljšem primeru kupi državi naklonjeno podjetje in spremeni v še en člen mašinerije, ki je sovjetsko propagando preobleklo z bleščečo zahodno produkcijo.
Težavnost soočanja s putinizirano Rusijo se kaže v shizofreniji Bele hiše, ki po eni strani odločno obsoja agresijo na Ukrajino in se zaveda, da bi priznanje ozemeljskih posegov podelilo legitimnost tovrstni politiki moči ter odprlo Pandorino skrinjico. Po drugi pa Moskvo potrebuje za reševanje številnih drugih mednarodnih kriznih žarišč. Ali pa preprosto za razvažanje astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo.
Poleg tega Peking, resnična druga vojaška sila sveta, pozorno opazuje, kako se bo končala ukrajinska kriza in kako poceni ali drago bo Moskva plačala svoje zavzemanje druge države. Medtem ko svojim sosedom vse bolj jasno nakazuje smer, v katero se bodo razpletli azijski ozemeljski spori.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji