Mišica, ki teče
Odlivanje možganov je lahko boleče.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Možgani tečejo. V obeh pomenih besede. Lahko bežijo, ker jim nekje pač ni dobro. In hkrati niso trdna snov. So tekočina, ki se zliva tja, kjer so pogoji za njeno delovanje najboljši. Temu, da bodo možgani iz Slovenije odtekali, se država ne more izogniti, ker v Sloveniji zaradi majhnosti prostora vseh znanstvenih disciplin in poddisciplin ne bomo mogli razviti na dovolj visoki ravni. Obstajajo znanstvene discipline, za katere je celo prostor celotne Evropske unije premajhen in premalo ambiciozen.
Odlivanje možganov je sicer lahko boleče; konec koncev, skupnost je v tiste, ki odidejo, prek relativno enostavno dostopnega šolanja nekaj vložila. A s tem se je treba sprijazniti in »škodo« omejiti. Edini način je, da znanstveniki, ki delujejo v tujini, ostanejo s tem prostorom povezani. Ne le na simbolni ali družinski ravni, pač pa tudi na ravni znanstvenega sodelovanja. Znanje, ki je šlo v tujino, ne bi smelo postati izgubljeno znanje.
Vzdrževanje stikov z matičnim okoljem pa je enostavnejši del zgodbe. Vse police v znanstvenih knjižnicah ne bodo nikdar založene z besedili slovenskih avtorjev. Nekatere pa bodo. In nekatera znanstvena področja se na svetovni ravni razvijajo tu in zdaj, v današnji Sloveniji. Ne gre torej le za to, da državna politika stori čim več, da domačim znanstvenikom zagotovi pogoje za nadaljevanje dela. Ambiciozna država bi morala skrbeti tudi za to, da možgani iz tujine Slovenijo razumejo kot kraj, kjer je na vsaj nekaterih področjih mogoče narediti nekaj znanstvenih prebojev. Slovenija ima nekaj prednosti. Je varna, razdalje so kljub slabi povezanosti s svetom obvladljive, okolica je kar zanimiva, prebivalstvo je povprečno solidno izobraženo. Problem tiči predvsem v pravni ureditvi. Izvedencem iz tujine znamo pokvariti ambicijo, da bi se s kreativnim delom ukvarjali prav na tem delu sveta. Še domačim kreativcem znamo zagreniti življenje.
A srednjeročno bi morala biti ambicija jasna: če državo zapusti sto možganov, jih mora sto tudi vstopiti. Raje več kot sto. Bilanca je pomembna. Od te bilance je namreč odvisno, kako bomo živeli čez trideset let.
Preberite še: Državljani sveta si želijo prispevati k naši prihodnosti
Odlivanje možganov je sicer lahko boleče; konec koncev, skupnost je v tiste, ki odidejo, prek relativno enostavno dostopnega šolanja nekaj vložila. A s tem se je treba sprijazniti in »škodo« omejiti. Edini način je, da znanstveniki, ki delujejo v tujini, ostanejo s tem prostorom povezani. Ne le na simbolni ali družinski ravni, pač pa tudi na ravni znanstvenega sodelovanja. Znanje, ki je šlo v tujino, ne bi smelo postati izgubljeno znanje.
Vzdrževanje stikov z matičnim okoljem pa je enostavnejši del zgodbe. Vse police v znanstvenih knjižnicah ne bodo nikdar založene z besedili slovenskih avtorjev. Nekatere pa bodo. In nekatera znanstvena področja se na svetovni ravni razvijajo tu in zdaj, v današnji Sloveniji. Ne gre torej le za to, da državna politika stori čim več, da domačim znanstvenikom zagotovi pogoje za nadaljevanje dela. Ambiciozna država bi morala skrbeti tudi za to, da možgani iz tujine Slovenijo razumejo kot kraj, kjer je na vsaj nekaterih področjih mogoče narediti nekaj znanstvenih prebojev. Slovenija ima nekaj prednosti. Je varna, razdalje so kljub slabi povezanosti s svetom obvladljive, okolica je kar zanimiva, prebivalstvo je povprečno solidno izobraženo. Problem tiči predvsem v pravni ureditvi. Izvedencem iz tujine znamo pokvariti ambicijo, da bi se s kreativnim delom ukvarjali prav na tem delu sveta. Še domačim kreativcem znamo zagreniti življenje.
A srednjeročno bi morala biti ambicija jasna: če državo zapusti sto možganov, jih mora sto tudi vstopiti. Raje več kot sto. Bilanca je pomembna. Od te bilance je namreč odvisno, kako bomo živeli čez trideset let.
