Moč knjig, moč milijonov

Da se je na avdienci pri predsedniku države te dni pojavil direktor frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos, ni bilo presenečenje. Slovenija se je po daljšem tuhtanju pred nekaj leti odločila, da se bo začela boriti za svojih pet sejemskih minut na največjem knjižnem sejmu na svetu. Ustrezen niz dogodkov se je začel pred tremi leti, ko je vlada imenovala pripravljalni odbor, minister za kulturo je v Frankfurt poslal ustrezno pisanje, vlada je projektu namenila denar, kandidaturo smo oddali, odločitev bo od Majne sem prineslo poletje.

Urednica velike ameriške založbe je pred časom založnikom svetovala, naj se ne trapijo preveč in sprejmejo vse, kar jim ponuja svet digitalnega, a naj ne pozabijo na temeljno: za njihov obstoj so najbolj pomembni avtorji, besede in zgodbe. Zna Slovenija, potencialna mala častna gostja velikega sejma, ponuditi kaj intrigantnega? Kako se temu streže, je pred desetletjem pokazala Katalonija, ki je slavila s poudarjanjem moči jezika in literature. Slovenski strateški načrt govori o več prevodih slovenskih del. Ni razlogov za zadrego, v dveh desetletjih po osamosvojitvi so dela slovenskih pisateljev doživela več kot tisoč tristo objavljenih knjižnih prevodov, od tega največ – dobro četrtino – v nemščino.

Bi lahko bila težava premalo denarja? Večina organizatorjev častnega gostovanja v Frankfurtu ne pozabi omeniti, da ima dogodek, na katerega pride deset tisoč novinarjev, odlične učinke zunaj risa kulture, turistične in druge gospodarske koristi so merljive. Spodoben nastop je seveda treba plačati. Organizatorji sejma so Kanado pred leti prosjačili, naj vzame za svoj nastop leto 2017, a so jih onkraj Atlantika zavrnili, češ da oblasti nočejo priskrbeti potrebnih 6,5 milijona dolarjev, po prigovarjanjih so privolili v leto 2020. Kakšne vsote so gostje porabile v zadnjem desetletju? Nizozemska in flandrijska vlada lani šest milijonov evrov, Katalonci enako, Finci pred tremi leti štiri, Nova Zelandija leta 2012 polčetrti milijon (Avstralci so se nastopu odpovedali, češ da je predrag), Južni Koreji je leta 2005 uspelo proračun z napovedanih devet znižati na šest milijonov, Brazilijo je gostovanje leta 2013 stalo pet milijonov, Argentino leta 2010 štiri, Indonezijo predlani osem, frankfurtske govorice so kitajsko gostovanje leta 2009 ocenile na skoraj dvajset milijonov, Gruzija za prihodnje leto načrtuje sedem milijonov, z le tremi milijoni jo je pred šestimi leti odnesla Islandija. Ob teh številkah slovenski predvideni poltretji milijon učinkuje več kot skromno.

Ko je francoski premier na sejmu, nad katerim ves čas lebdi koprena političnosti, lani napovedal Francijo kot častno gostjo letošnje prireditve, je namerno spregledujoč globalnost vsakoletnega dogodka ob Majni svoje sporočilo strnil v en stavek: »Kolektivno moramo varovati evropski kulturni prostor.« Tudi Jürgen Boos pravi, da je in bo zmeraj bistvo frankfurtskega sejma prodaja knjig, a dodaja, da je sejem, na katerem s knjigami trgujejo že od leta 1462, tudi velik oder idej. Zmore Slovenija na tem odru nastopiti suvereno in na zanimiv, inovativen način?