Moški med seboj

O ničemer na tem svetu ne govorijo moški z večjo težavo kot o upadu svoje vitalnosti. Vsaka bolezen jo prizadene, še posebno urološka. To je najbrž razlog, da je urologija – tako kot sama bolezen – potisnjena na stran. Skupaj z njo pa številni bolniki. Ne le moški, tudi ženske. Medtem ko je Slovenija vzorno poskrbela za menedžerske bolezni, povezane s previsokim pritiskom in boleznimi srca, je na težavo, ki prizadene moške, ko niso več v središču poslovnega sveta, pozabila.

Dokler so mladi, jih tema niti ne zanima. Z leti postanejo previdnejši. Ko gredo v pokoj in vsakega drugega med njimi napade katera izmed ogrožajočih težav njihove moškosti, je prepozno za urejanje področja, ugotavlja Franc Hočevar, ki je pred dvema letoma ustanovil Društvo uroloških bolnikov in se pogumno izpostavlja v javnosti. Več let je bil direktor Inštituta za rehabilitacijo invalidov Soča, krajši čas generalni direktor UKC Ljubljana, nato svetovalec za zdravstvo in socialo predsednika države Danila Türka. Zdaj je na drugi strani. Nemočen pri urejanju tega, česar v času, ko je bil na vodilnih funkcijah, ni uredil. Zdravstvo je trd oreh.

Koliko predsednikov vlad, koliko ministrov in ministric, poslancev in poslank, ki leta in leta ne uredijo zdravstva, čeprav so na položaju, ko bi ga lahko, se bo čez čas tolklo po glavi? Zdaj bi se morali vživeti v dobre rešitve za bolnike, pisati prave zakone in poiskati več denarja tudi za zdravstvo, ker ga bodo že v kratkem potrebovali sami. Namesto tega se zaganjajo v prazne ali nepomembne afere in valijo krivdo drug na drugega.

Čakalne dobe v zdravstvu so pravi izkaz zdravja sistema. Premalo zdravnikov je, premalo operacijskih miz, premalo denarja. Ne strategija ne tisoč besed in administrativnih ukrepov ne bodo prinesli zdravja.