Mozaik

Če je kitajsko poslanstvo povezati Vzhod in Zahod ter Sever in Jug z interesi in trgi, je naša obveznost, da jo podpremo.

Objavljeno
08. junij 2017 20.55
Zorana Baković
Zorana Baković

Nič več ne moremo govoriti o klasičnem Zahodu in Vzhodu, kakor smo med hladno vojno delili svet po ideoloških poldnevnikih. Poleg tega ni več jasne meje med Severom in Jugom, kakor so do pred kratkim po Zemljinih vzporednikih razvrščali bogate in revne. V geopolitičnem slovarju je ostala samo še ena beseda: fragmentarnost.

Če jo prevedemo v kitajščino, z dvema pismenkama »sui-lie« takoj ustvarimo sliko sveta, razbito na mozaične delce; sicer še vedno celo v svojih obrisih, toda tako razčlenjeno, da bi se zdaj vsak posamezen kamenček lahko odtrgal od dosedanje celote (kakor to počne Velika Britanija v odnosih z Evropsko unijo) ali se pridružil nekemu novemu bloku (kakor to prav zdaj počneta Indija in Pakistan, ki postajata formalna člana Šanghajske organizacije za sodelovanje - SCO).

Fragmentarnost se je neizogibno pojavila zato, ker je v dosedanjem mozaiku, ki je obstajal vse od konca druge svetovne vojne, zmanjkalo lepila. Demokracija to ni več, prosti trg, ki je bil še pred kratkim v paketu z liberalnimi političnimi koncepti, pa je prešel na stran avtokratskih branilcev globalizacije. Če bi radi razmajane kamenčke kljub vsemu obdržali skupaj, potrebujemo novo vezivno tkivo. In tisti, ki ga bo prvi ponudil, bo dobil priložnost za preureditev sveta po svojih pravilih igre.

Kitajska je prepričana, da je prišlo njenih pet minut. Brez velikega modrovanja je ugotovila, da se vsem, tudi najhujšim nasprotnikom, gospodarski razvoj zdi dovolj dober razlog, da si vsaj pogledajo v oči, če se že ne objamejo, in tako ji je uspelo - s pomembno podporo Rusije - v SCO pripeljati Indijo in Pakistan. Premiera Narendro Modija in Navaza Šarifa bodo morali v Astani, kjer prirejajo letno zasedanje voditeljev držav in vlad članic te organizacije, postaviti na nasprotna konca, ko se bodo vsi fotografirali za spomin, vendar sta zdaj v istem varnostnem klubu in bosta svoje jedrske grožnje najprej morala izreči na ušesa celotne organizacije SCO, preden se bosta v Kašmirju začela igrati z jedrskimi konicami. Že to je pomemben dosežek, ki bistveno zmanjšuje nevarnost za jedrsko vojno.

Nov izziv za Kitajsko in vso organizacijo SCO bo Bližnji vzhod. Naslednji kandidat za članstvo v tej organizaciji je Iran, vendar azijska sila ne bo dopustila, da bi s prezgodnjim odpiranjem vrat tako pomembnemu igralcu v vseh bližnjevzhodnih krizah porušili ravnotežje v organizaciji SCO in tako škodili njeni najpomembnejši lastnosti združevanja nasprotij.

Za Azijo pa tudi ves svet bo najpomembneje zagotoviti, da ne bo nobena sila več vzgajala terorizma na tujih tleh in ga tako uporabljala kot sredstvo sprevržene diplomacije, usmerjene proti nasprotniku v boju za regionalno ali globalno prevlado. To je hkrati tudi najtežja naloga. Kitajska si že dolgo prizadeva prekriti vse politične odklone fragmentarnega sveta s svojo naložbeno-trgovsko ponudbo, da bi se vsi povezali s svilno potjo, ki ovija tudi novi nastajajoči varnostni mehanizem.

Brez dvoma je bolje trgovati kakor se vojskovati, investirati kakor bombardirati. In če je kitajsko poslanstvo povezati Vzhod in Zahod ter Sever in Jug z interesi in trgi, je naša skupna moralna obveznost to, da jo podpremo. Razen če nima nekdo drugačne slike, po kateri bo sestavil mozaik, preden ta nepreklicno razpade?