Mreženje

Ko bo, če bo, pravosodni minister Goran Klemenčič leto dni pred koncem funkcije pred strokovno in predvsem politično javnostjo razgrnil načrte glede nove mreže sodišč – kar pomeni, da nekaterih ne bo več oziroma da bodo priključena drugim, sicer o krčenju ali racionalizaciji mreže sodišč nima smisla govoriti –, se bo proti njemu obrnil celoten državni aparat. Seveda s tem mislimo predvsem na njen regijski ali lokalni del, ki se mu upira centralizacija ne samo na sodnem področju, ampak tudi na vseh drugih. In če se morebiti ta hip zdi upor »nižjih« državnih ravni res pretiran izraz, bo to veljalo samo do tedaj, ko bodo v teh okoljih začeli preračunavati, kaj za njih konkretno pomeni ukinitev nekaterih od zdaj 11 okrožnih sodišč in priključitev k drugim in kaj za 44 okrajnih sodišč pomeni, da bodo postala izpostave okrožnih sodišč.

Ko se takšnim premislekom pridružijo še drugi, se zdi bitka za Klemenčiča že vnaprej izgubljena. Županski lobi je namreč že doslej uspešno preprečeval ukinitev enega samega sodišča, četudi sta bila na njem zaposlena samo dva sodnika. Marsikatero okolje se namreč identificira s službami, ki jih ima, sodišče je brez dvoma eno od njih. In bolj ko se odmikamo na obrobje Slovenije, toliko večji so, nemalokrat povsem upravičeni, odpori do oblastnih načrtov.

Brez dvoma drži, da dvomilijonska država ne potrebuje 60 sodišč splošne pristojnosti, če vemo, da, denimo, v Nemčiji samo eno od sodnih okrožij pokriva območje, na katerem živi več milijonov ljudi. Ampak enačajev med evropskimi ureditvami res ni mogoče kar tako potegniti, zato je toliko pomembneje, na kakšnih merilih pri nas temelji predvideno krčenje sodne mreže. In za zdaj se zdi, da zgolj na statističnih, pri čemer je lahko ta zelo krivična. Zakaj, recimo, ukiniti ptujsko okrožno sodišče, če je med tistimi, ki po zdajšnjih merilih (čas trajanja postopkov, kakovost sodniškega odločanja) dosegajo zelo dobre rezultate? Najbrž to, da na njem dela en sodnik manj (29) od predvidenega novega pogoja števila sodnikov (30), da lahko sodišče zadrži status okrožnega sodišča, ni prepričljiv argument.

Pravosodni minister ima sicer prav, ko trdi, da smo pri nas načeloma vsi za spremembe, ko pa naj bi se te zgodile, še posebej če nam ne ustrezajo, se jim krčevito upiramo. Da ima sodni sistem še vedno številne slabosti, vedo tudi v sodstvu samem. Kakovost sodniških odločitev – pri čemer velja, da je zelo odvisna tudi od tega, katero sodišče oziroma sodnik bo imel v delu vaš primer – in neenotna sodna praksa sta tisti okoliščini, ki lahko najbolj prizadeneta ljudi, ko se znajdejo v sodnih postopkih. In da sta ti okoliščini odvisni tudi od tega, kako razvejeno mrežo sodišč imamo pri nas, ni dvoma. Manj sodnikov na sodišču pomeni, da se morajo ukvarjati z vsem. In ni ga sodnika, ki bi vsa pravna področja obvladal enako dobro.

Ali je lahko torej tudi krčenje mreže sodišč ustrezen odgovor na takšne dileme? Seveda. Vprašanje je le, kakšna izhodišča so ključna, da se takšnega projekta lotiš. Zdi pa se, da bo Klemenčiču, ob vseh že zdaj predvidljivih nasprotovanjih, za njegovo izpeljavo preprosto zmanjkalo časa.