Mrzlično iskanje povoda za novo vojno
Glede na vroče glave lahko iz Perzijskega zaliva pričakujemo le slabe novice.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
V ponedeljek zjutraj so bili v Fujairahu v Združenih arabskih emiratih, kjer je pomembna naftna infrastruktura, napadeni štirje tankerji – dva savdska in dva norveška. Tankerji so bili prazni, žrtev ni bilo, cene nafte so se takoj zvišale, geostrateške posledice pa bi lahko bile izjemne – ne glede na to, da nihče ni prevzel odgovornosti za napad. Uradno je bila »sabotaža«.
V Perzijskem zalivu, skozi katerega na svetovne trge potuje več kot petina nafte, spet vre. Zaostrena retorika med ZDA in Iranom – ob bok novim, uničujočim sankcijam, in po ameriškem – posledično pa tudi delnem iranskem umiku iz jedrskega dogovora – dobiva nove, skrajno neodgovorne in za mednarodne odnose zelo skrb vzbujajoče dimenzije.
Pred tednom dni so Združene države proti Perzijskemu zalivu in hormuški ožini, eni najobčutljivejših globalnih točk, ki je pod nadzorom Teherana, poslale letalonosilko USS Abraham Lincoln, simbol vojaške moči in vojaško pretnjo samo po sebi.
Washington zaostruje svojo že tako agresivno in iracionalno politiko do Irana – tega se najbolj veselijo v Savdski Arabiji in Združenih arabskih emiratih, ki se že več let intenzivno pripravljata na obračun s svojo šiitsko sosedo, tekmico v spopadu za ideološko prevlado v regiji in nadzor nad ključnimi energetskimi potmi. Ameriško ostrino navdušeno spodbujajo tudi v Izraelu, ki z Iranom na sirskem ozemlju že nekaj časa bije tiho vojno. Tiho vojno, ki bi zelo kmalu lahko postala zelo – glasna.
Iran, ki se je v zadnjih letih na strani režima predsednika Bašarja al Asada močno vpletel v vojno v Siriji, zelo razširil svoj (tudi vojaški) vpliv v Iraku in ima prek svojih podizvajalcev pomembno vlogo tudi v vojni v Jemnu, v tej zgodbi ni nedolžen. A dejstvo je, da ga je ameriško-savdsko-izraelska koalicija v iskanju širšega konflikta stisnila v kot: Teheran je prisiljen v reakcijo. Glede na vroče glave, ki vodijo iransko revolucionarno gardo, in odtujene metafizike v Komu, ki državo, ironično, že štiri desetletja držijo v šahu, lahko iz Perzijskega zaliva pričakujemo le slabe novice.
V Perzijskem zalivu, skozi katerega na svetovne trge potuje več kot petina nafte, spet vre. Zaostrena retorika med ZDA in Iranom – ob bok novim, uničujočim sankcijam, in po ameriškem – posledično pa tudi delnem iranskem umiku iz jedrskega dogovora – dobiva nove, skrajno neodgovorne in za mednarodne odnose zelo skrb vzbujajoče dimenzije.
Pred tednom dni so Združene države proti Perzijskemu zalivu in hormuški ožini, eni najobčutljivejših globalnih točk, ki je pod nadzorom Teherana, poslale letalonosilko USS Abraham Lincoln, simbol vojaške moči in vojaško pretnjo samo po sebi.
Washington zaostruje svojo že tako agresivno in iracionalno politiko do Irana – tega se najbolj veselijo v Savdski Arabiji in Združenih arabskih emiratih, ki se že več let intenzivno pripravljata na obračun s svojo šiitsko sosedo, tekmico v spopadu za ideološko prevlado v regiji in nadzor nad ključnimi energetskimi potmi. Ameriško ostrino navdušeno spodbujajo tudi v Izraelu, ki z Iranom na sirskem ozemlju že nekaj časa bije tiho vojno. Tiho vojno, ki bi zelo kmalu lahko postala zelo – glasna.
Iran, ki se je v zadnjih letih na strani režima predsednika Bašarja al Asada močno vpletel v vojno v Siriji, zelo razširil svoj (tudi vojaški) vpliv v Iraku in ima prek svojih podizvajalcev pomembno vlogo tudi v vojni v Jemnu, v tej zgodbi ni nedolžen. A dejstvo je, da ga je ameriško-savdsko-izraelska koalicija v iskanju širšega konflikta stisnila v kot: Teheran je prisiljen v reakcijo. Glede na vroče glave, ki vodijo iransko revolucionarno gardo, in odtujene metafizike v Komu, ki državo, ironično, že štiri desetletja držijo v šahu, lahko iz Perzijskega zaliva pričakujemo le slabe novice.
