Na dveh bregovih

Ali je sodni svet z odločitvijo, da razreši predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Andreja Barago in kljub drugačnemu mnenju vrhovnih sodnikov podpre kandidaturo Marka Šorlija za predsednika vrhovnega sodišča, nakazal, da svojo vlogo v razmerju do sodstva razume drugače, kot je to veljalo v preteklosti? Da torej položaj, ki mu ga zagotavlja ustava kot neodvisnemu državnemu organu, razume kot zavezanost merilom in zakonskim interpretacijam, po katerih bo čim manj dvoma o njegovem avtonomnem statusu? Ker, če se sodni svet spremeni zgolj v podaljšano roko sodstva in bolj ali manj pritrjuje njegovim stališčem, zakaj ga potem sploh potrebujemo? Že leta 1997 je namreč ustavno sodišče presodilo, da ni mogoče sklepati, da je sodni svet organ sodne oblasti, niti ni njen zastopnik pred drugima dvema vejama oblasti. Je enajstčlanski državni organ, v katerem so večinsko s svojimi izvoljenimi predstavniki (šestimi) zastopani sodniki in z enim članom manj (petimi) zunanja strokovna javnost. Sodni svet je torej organ, ki opravlja posebno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti, in po veljavni zakonski ureditvi praviloma odloča o vprašanjih, ki zadevajo položaj sodnika.

V kolikšni meri sodni svet dejansko opravlja svoje delo v skladu z ustavnopravnim razumevanjem njegove vloge, je težko presoditi. O njegovem delu namreč javnost ne ve skorajda ničesar. Deloma je to sicer razumljivo, saj so njegove odločitve bolj ali manj vezane na konkretna imena, na konkretne sodnike in zavezanost k varovanju osebnih podatkov in zasebnosti je tu na mestu. Toda, ali to opravičuje tudi dejstvo, da niti standardi, na podlagi katerih odloča sodni svet, že vrsto let javnosti niso znani? Bo po novem drugače, saj novela zakona o sodiščih sodnemu svetu nalaga preglednost njegovega dela?

Kakor koli že, primera Baraga in Šorli nista primerljiva. Andrej Baraga je prvi predsednik sodišča, ki je moral zapustiti to mesto zaradi, kot je ugotovil sodni svet, nezakonitega opravljanja sodne uprave. Gre za primer, ki je povezan z odtekanjem informacij po napadu na sodnico Katarino Turk Lukan, zaradi česar je Baraga decembra lani odredil pregled izpiskov službenih mobilnih telefonov zaposlenih. Informacijska pooblaščenka je takšno Baragovo ravnanje prepoznala kot nezakonito zbiranje in obdelavo podatkov in mu izrekla globo, sodni svet pa je njenim argumentom prisluhnil. Ali bo Baragi v postopku sodnega varstva uspelo dokazati, da ni ravnal nezakonito, je vprašanje, ki ta hip še nima odgovora. Dejstvo pa je, da največje sodišče v državi nima več predsednika in da bo stekel postopek iskanja novega.

Koliko bo ta obremenjen s strokovnim premislekom in premislekom, povezanim z osebnostjo, ki naj prevzame vodenje tega sodišča, še ne vemo, toda »poučna« je zgodba s primerom kandidature vrhovnega sodnika Marka Šorlija za predsednika najvišjega sodišča v državi. Njegovi kolegi na vrhovnem sodišču so mu odrekli podporo (razlogi niso znani, saj občni seji vrhovnega sodišča svojega mnenja ni treba obrazložiti), sodni svet pa je njegovo kandidaturo podprl. Da je ne bi, očitno ni imel prepričljivih razlogov. Šorli že deset let vodi kazenski oddelek vrhovnega sodišča, hkrati pa je že deset let tudi podpredsednik tega sodišča. Če torej teh dveh funkcij ne bi opravljal dobro, bi moral oba položaja že zdavnaj zapustiti. Pa se nič od tega ni zgodilo. Ali pa je komu Šorli (ne)dopadljiv kot osebnost, pa je s stališča objektivne presoje pogojev za opravljanje vodstvenih funkcij v sodstvu, nepomembno.

Odločitvi sodnega sveta sta v primeru Baraga in Šorli - ne glede na to, da ne poznamo utemeljitev zanju - gotovo pomenljivi. Pomenita, da v sodstvu ni vse samoumevno. Prav nasprotno, za vodstvene položaje v sodstvu veljajo stroga merila presoje (ne)zakonitega opravljanja predsedniške funkcije, hkrati pa notranja (sodniška) odločitev o (ne)ustreznosti posameznega kandidata ne pomeni, da ji bo zunanja (strokovna) javnost brezpogojno prisluhnila.