Na oni strani zaslužkov

Aksiom številka dva bi lahko bil, da je treba plačevati le tisto delo, ki ga potrebujemo.

Objavljeno
19. marec 2015 21.25
jer/UKC, skupne omarice
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Igle naših osebnih in družbenih kompasov so se ob podatkih KPK o visokih zaslužkih posameznih univerzitetnih profesorjev začele vrteti z brezglavo hitrostjo. Zaslužek Stanke Setnikar Cankar je postavil vsa vprašanja, ki so se nakopičila v tej državi. Je pokazatelj zakonske neurejenosti, nedoslednosti, dvojnih meril, dvoličnosti, miselne zmede in vrednostne dezorientacije slovenske družbe. Kaj je prav in kaj narobe?

Podatki KPK so bili objavljeni skoraj natanko leto dni po znamenitem poročilu KPK o zaslužkih zdravnikov. Čeprav je takrat izstopalo vsega skupaj 24 zdravnikov, se je bes množic zlival na vse. Novi podatki so dobrodošli, saj izkazujejo, da je podobno urejen ves javni sektor in da so zaslužki izstopajočih zdravnikov razmeroma nizki proti zaslužkom nekaterih profesorjev. Zdravniki dodatno zaslužijo, ker jih je premalo, da bi brez dodatnega dela zagotavljali 24-urno oskrbo. Iz najrazličnejših razlogov lahko dodatno zaslužijo tudi v drugih delih javnega sektorja. Na primer pravni svetovalci, ki pišejo zakone za vlade, kot da te ne bi imele svojih zaposlenih pravnikov. Ali igralci, ki so zaposleni v enem javnem gledališču, za dodaten denar pa igrajo tudi na komercialni televiziji. In raziskovalci, ki za plačo delajo na Institutu Jožefa Stefana, popoldne pa raziskujejo za še koga drugega. Kaj je torej narobe?

Aksiom številka ena gotovo je, da mora biti vsakdo za svoje delo plačan. Toda to pravilo ne velja niti znotraj enega samega segmenta, na primer visokega šolstva, kaj šele, da bi bilo poenoteno v celotnem javnem sektorju in v družbi. Hiperreguliranost je že tolikšna, da si predpise razlaga vsakdo po svoje. Eni se izčrpavajo brez plačila, drugi si izplačujejo bajne zneske.

Aksiom številka dva bi lahko bil, da je treba plačevati le tisto delo, ki ga potrebujemo. Prav nekateri deli našega visokošolskega prostora so se razbohotili čez vsako mero. Je res optimalno, da država vzdržuje več vpisnih mest, kot je v generaciji sploh potencialnih kandidatov za študente? Pri tem pa je že več kot 10.000 brezposelnih visoko izobraženih (največ družboslovcev) na zavodu za zaposlovanje, mnogi so odšli na tuje. Hkrati je – absurdno – univerzitetni sistem prav zaradi svoje razvejenosti precej podfinanciran, podobno kot tudi zdravstvo, raziskovanje, kultura. Ravno to je izvirni greh zaslužkov, saj si mora javni sektor iskati denar na (kvazi)trgih, nato pa se posamezniki vedejo, kot da se jih matične javne ustanove ne tičejo več. Srečo imamo, da premier Miro Cerar izhaja sam iz teh, zdaj spornih profesorskih vrst. Gotovo bo znal stvari urediti, tokrat brez zunanjih pravnih strokovnjakov, kakršen je bil še pred kratkim sam.

Pogrom nad posameznimi javnimi uslužbenci je popolnoma zasenčil dejstvo, da je morala Slovenija v teh dneh odplačati 1,1 milijarde evrov letnih obresti za najeta posojila in da se je še dodatno zadolžila za novih 900 milijonov evrov. Kdaj se bomo ukvarjali z zaslužki tistih, ki so državo z bančnimi posojili izropali, in z odgovornostjo onih, ki so jim to omogočili? S tem denarjem bi bilo v Sloveniji kot v raju.