Na potezi so delodajalci
Dobre delovne razmere nujne za zdravje, zdravje nujno za dobro delo.
Odpri galerijo
FOTO: Aleksey Filippov/AFP
Na videz drobne stvari lahko usodno vplivajo na naša življenja. Novinar v švedskem dnevnem časopisu je imel ob našem obisku pred nekaj leti na svojem delovnem mestu pred seboj dva ekrana. Na enem je spremljal, denimo, zasedanje njihovega parlamenta, na drugem hkrati zapisoval, kaj je kateri poslanec (na prvem ekranu) izjavil. Sproti je sestavljal o tem članek. Ni delal hkrati za časopis in za splet.
Eni so delali samo za časpis, drugi samo za splet. Njegovo delovišče sta bili dve mizi, obe ergonomski, torej nastavljivi po višini. Enako stol, na katerem je sedel. Z lahkoto jih je prilagajal svoji velikosti in dnevnim potrebam. Kadar je moral telefonirati, mu tega ni bilo treba početi poleg kolegov, da bi jih motil s svojim govorjenjem, in kolegi niso nikoli izvedeli skrivnosti, ki se jih je pogovarjal z zaupnimi viri.
Za telefoniranje je imel pripravljen prostor stran od kolegov, v prijetno urejenih foteljih, z mizico, na kateri je lahko zapisoval povedano. Imel je prenosni računalnik, ki mu ga je kupilo podjetje, da je lahko delal kjerkoli in kadarkoli. V času našega obiska dopoldan ni bilo v redakciji takorekoč nikogar. Vsi so delali nekje drugje, pa je časopis naslednji dan kljub temu izšel. Slovenski novinar se sploh ne more primerjati s švedskim. V večini naštetega nima,zato po nepotrebnem porabi ogromno svoje energije, zaradi lastne utrujenosti pa vidi morda svet okoli sebe bolj črno, kot bi ga sicer. Da plačila za delo niti ne omenjamo. Prav tako ne naklade. Bralna kultura je na Švedskem neprimerno višja kot v Sloveniji. Ta švedski časopis je kupoval takrat vsak deseti prebivalec Švedske. Kot da bi imel en slovenski dnevnik vsak dan 200 tisoč prodanih izvodov. Pa so jih vsi slovenski dnevniki skupaj imeli komaj kaj več.
Podobno kot z novinarjem je s slovenskim delavcem nasploh. Po številu ur na delovnem mestu je čisto na vrhu evropske lestvice. Po neprilagojenosti delovnih mest in procesov dela posamezniku pa - žal - tudi. Obratno je z njegovim zadovoljstvom in zdravjem. Starejši zaposleni v Sloveniji v večjem odstotku kot povprečni Evropejec meni, da njegovo delo v službi negativno vpliva na njegovo zdravje, več je na dolgih bolniških in želi se prej upokojiti kot evropski delavec. Škoda je vsesplošna. Zaradi bolniške jih je na delovnem mestu manj, delodajalci izgubljajo denar, stroški zdravstvene blagajne pa letijo v nebo. Kaj narediti?
V Sloveniji je karkoli težko premakniti. Čeprav je državica majhna in ima le toliko prebivalcev, kot drugje kakšno ne prav veliko mesto, se premikajo stvari na način tankerja: počasi in okorno. Tanker se na koncu v širnem morju le obrne, spremembe v Sloveniji pa se že leta zaletavajo v lastno omejenost. Ustanovitev skupne komisije za oceno delazmožnosti med zdravstveno in pokojninsko blagajno - drobna sprememba - ne more že vsaj petnajst let skozi politično sito. Minula (Cerarjeva) vlada je ustanovitev komisije, ki bi pohitrila postopke za bolnega in s tem razbremenila celotne družbene procese, dala celo v koalicijsko pogodbo, a svoje namere ni izpeljala. Ni mogla, ni znala ali ni (več) hotela. In tako se vrti država iz leta v leto v prazno.
V procesih dela bo vse več starejših, ki še težje prenašajo izčrpavajoče delovne razmere. Na potezi so delodajalci in politiki. Brez boljše skrbi za zaposlene, bo težko živeti. Tudi mladim, ki bodo morali za svoje prezgodaj bolne starše skrbeti.
Eni so delali samo za časpis, drugi samo za splet. Njegovo delovišče sta bili dve mizi, obe ergonomski, torej nastavljivi po višini. Enako stol, na katerem je sedel. Z lahkoto jih je prilagajal svoji velikosti in dnevnim potrebam. Kadar je moral telefonirati, mu tega ni bilo treba početi poleg kolegov, da bi jih motil s svojim govorjenjem, in kolegi niso nikoli izvedeli skrivnosti, ki se jih je pogovarjal z zaupnimi viri.
Za telefoniranje je imel pripravljen prostor stran od kolegov, v prijetno urejenih foteljih, z mizico, na kateri je lahko zapisoval povedano. Imel je prenosni računalnik, ki mu ga je kupilo podjetje, da je lahko delal kjerkoli in kadarkoli. V času našega obiska dopoldan ni bilo v redakciji takorekoč nikogar. Vsi so delali nekje drugje, pa je časopis naslednji dan kljub temu izšel. Slovenski novinar se sploh ne more primerjati s švedskim. V večini naštetega nima,zato po nepotrebnem porabi ogromno svoje energije, zaradi lastne utrujenosti pa vidi morda svet okoli sebe bolj črno, kot bi ga sicer. Da plačila za delo niti ne omenjamo. Prav tako ne naklade. Bralna kultura je na Švedskem neprimerno višja kot v Sloveniji. Ta švedski časopis je kupoval takrat vsak deseti prebivalec Švedske. Kot da bi imel en slovenski dnevnik vsak dan 200 tisoč prodanih izvodov. Pa so jih vsi slovenski dnevniki skupaj imeli komaj kaj več.
Podobno kot z novinarjem je s slovenskim delavcem nasploh. Po številu ur na delovnem mestu je čisto na vrhu evropske lestvice. Po neprilagojenosti delovnih mest in procesov dela posamezniku pa - žal - tudi. Obratno je z njegovim zadovoljstvom in zdravjem. Starejši zaposleni v Sloveniji v večjem odstotku kot povprečni Evropejec meni, da njegovo delo v službi negativno vpliva na njegovo zdravje, več je na dolgih bolniških in želi se prej upokojiti kot evropski delavec. Škoda je vsesplošna. Zaradi bolniške jih je na delovnem mestu manj, delodajalci izgubljajo denar, stroški zdravstvene blagajne pa letijo v nebo. Kaj narediti?
V Sloveniji je karkoli težko premakniti. Čeprav je državica majhna in ima le toliko prebivalcev, kot drugje kakšno ne prav veliko mesto, se premikajo stvari na način tankerja: počasi in okorno. Tanker se na koncu v širnem morju le obrne, spremembe v Sloveniji pa se že leta zaletavajo v lastno omejenost. Ustanovitev skupne komisije za oceno delazmožnosti med zdravstveno in pokojninsko blagajno - drobna sprememba - ne more že vsaj petnajst let skozi politično sito. Minula (Cerarjeva) vlada je ustanovitev komisije, ki bi pohitrila postopke za bolnega in s tem razbremenila celotne družbene procese, dala celo v koalicijsko pogodbo, a svoje namere ni izpeljala. Ni mogla, ni znala ali ni (več) hotela. In tako se vrti država iz leta v leto v prazno.
V procesih dela bo vse več starejših, ki še težje prenašajo izčrpavajoče delovne razmere. Na potezi so delodajalci in politiki. Brez boljše skrbi za zaposlene, bo težko živeti. Tudi mladim, ki bodo morali za svoje prezgodaj bolne starše skrbeti.
