Na snegu tudi julija

Kdor čaka, dočaka, pravi znani rek. In dočakali so tudi slovenski tekači na smučeh, namreč sodoben (vadbeni) center v Planici, o katerem so lahko dolgo le sanjali. V dolini pod Poncami imajo zdaj bolj ali manj vse, kar imajo že vrsto let na voljo tekaške velesile: stadion s progo, homologirano za tekmovanja najvišje ravni, rolkarsko stezo in podzemno dvorano, v kateri bo vseskozi sneg, kar pomeni, da bodo lahko na »belem zlatu« tekli tudi, denimo, sredi julija, ko bodo zunanje temperature višje od 30 stopinj Celzija.

V uvodu sem namenoma izpustil smučarske skakal(ni)ce, po katerih slovi Planica, kajti tamkajšnje naprave – od otroških do nove Bloudkove velikanke (HS-139) – so uradno odprli že 14. oktobra leta 2012, prenovljena letalnica pa je ognjeni krst doživela marca letos s finalom svetovnega pokala. Včerajšnji slovesni dogodek je bil torej – na srečo – sklepni v nizu odprtij, na katerega so se prišli fotografirat in nekaj vljudnostnih fraz spregovorit tudi tisti veljaki, ki v preteklosti (še) niso bili v takšnem položaju.

Od prvih želja po sodobnem nordijskem centru, ki so se pojavile kmalu po tem, ko se je leta 2001 porušila stara Bloudkova velikanka, do načrtov, začetka gradnje in njenega zaključka je namreč minilo skoraj petnajst let. V tem obdobju se je v Sloveniji zamenjalo več vlad in še več ministrov, ki so bili tako ali drugače vpleteni v projekt, vreden krepkih 48 milijonov evrov.

A najpomembneje je, da center, ki pomeni velikansko pridobitev predvsem za slovenske skakalce, že obratuje. Upati je le, da bo s celovito ponudbo športne in rekreativne infrastrukture dejansko ustvaril za milijon evrov prihodkov, kolikor naj bi na leto potreboval za svoje vzdrževanje. Da ne bodo (še) ti stroški padli na pleča drugih v državi ...