Naj gre za otroke

Prejšnji teden sta parlamentarno proceduro začela kar dva zakonska predloga z zelo podobno vsebino. Vložili sta ju dve skupini – ena politična stranka in eno gibanje – ki sta v očeh večine javnosti sorodni oziroma zagovarjata podobne vrednote. Oba predloga novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih želita omogočiti, da bi babice in dedki postali posvojitelji svojih vnukov, ki so izgubili starše ali jim je bila odvzeta roditeljska pravica. Drugi člen, ki bi ga oboji dodali in se zdi povsem nesporen, je uvedba nekakšne oporoke, s katero bi starši lahko sporočili, kam bi si oni želeli, da bi šli njihovi sinovi in hčere, če bi se jim kaj zgodilo.

V Gibanju za otroke in družine, ki se je prvo oglasilo v javnosti s to zamislijo, na začetku junija, niso skrivali, da je njihov predlog konkretno spodbudil primer koroških dečkov. Gotovo se zelo veliko dedkov in babic lahko poistoveti s strašno bolečino ob misli, da bi se njihovemu otroku kaj zgodilo, potem bi pa njihovi ljubi vnučki pristali v domu nekih tujih ljudi, namesto da bi bili oni tisti, ki bi skrbeli zanje. Globoko čutenje te stiske dokazuje tudi skoraj 8000 zbranih podpisov v podporo zakonskim spremembam v manj kot treh dneh. Podoben utrip volilnega telesa je pokazala tudi študija, ki so jo pri NSi dali delati že aprila.

Gibanje za otroke in družine je (vsaj za zdaj še) del civilne družbe, ki si lahko privošči predlaganje sprememb zakonodaje zaradi enega primera. Za zakonodajno ali izvršno vejo oblasti pa ni primerno, da bi jo pri postavljanju družbenih pravil vodila posamezna zgodba, pri kateri konkretne okoliščine javnosti niso znane in kjer problem ni povezan niti s skrbništvom, kaj šele s kako željo po posvojitvi, temveč bi bila stara starša rada rejnika. Četudi bi bilo določilo o možnosti, da bi bili dedki in babice posvojitelji (kar predvideva celo osnutek družinskega zakonika, ki je še v javni obravnavi), zapisano, to ne bi spremenilo dejstva, da bi bile še vedno strokovne službe tiste, ki bi odločale o primernosti starih staršev za posvojitev, tako kot odločajo o primernosti skrbnikov ali rejnikov.

Pomisleke številnih strokovnjakov proti takšni ureditvi je pred dnevi strnila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer – posvojitev starih staršev je po njenem mnenju v nasprotju z načelom najvišje otrokove koristi, saj bi mu, med drugim, povzročila velike težave zaradi zmede v sorodstvenih odnosih, ko bi, na primer, tete postale sestre, oče in mati pa bi pravno izginila iz sorodstva. Hkrati bi drugemu paru starih staršev, ki ima vnuke lahko enako rad, izbrisala vse pravice. Prej ali slej bi se najbrž pojavila tudi vprašanja dedovanj.

Cilje, ki jih zasleduje predlog, bi lahko, po mnenju varuhinje, ki ji pritrjuje tako strokovna kot del laične javnosti, dosegli z zakonsko opredelitvijo, da imajo stari starši v primerih, ko vnuki ostanejo brez staršev, prednost pri izvajanju varstva in vzgoje ali pri dodelitvi rejništva. Država in njene institucije pa naj delujejo tako, da bo javnost verjela, da je vse usmerjeno v korist otrokom.