Naj se pokaže

Končno smo tudi v Naklem dočakali policijo, mi je včeraj zjutraj z opaznim olajšanjem sporočil eden od lojalnih merkurjevcev. V času popolne apatije in slabih možnosti za kakršno koli – četudi naporno – prihodnost je zaposlenim v tolažbo, da bodo odgovorni za polom Merkurja morda vendarle sedli na zatožno klop. Bineta Kordeža, ki so ga še pred dvema letoma v Naklem po božje častili, zdaj vsi črtijo. Ne razumejo njegove logike, da je zgolj prispeval k uničevanju tistega, kar je poprej kot vrhunski najmenedžer postavil. S praznim želodcem je težko razmišljati na takšen način.

Zato je prav, da so kriminalisti stopili čez prag Merkurja. Prav je, da se začne postopek, ki bo v sodni dvorani opravil z namigovanji, potencialnimi scenariji in domnevami. Ne zato, da tudi kazenskopravno pade še zadnji veliki tajkun, ampak preprosto zato, da se pokaže: kateri od Kordeževih obupanih poskusov reševanja prezadolženih lastnikov Merfina je bil nezakonit, kdo je pri teh poslih pomagal, kdo je bil oškodovan.

Prav je, da so krivci kaznovani. Čeprav silnih izpuhtelih milijonov, ki bi edini lahko pomagali družbi iz težav, zagotovo ne bo nazaj. Ker jih fizično ni več. Ker so z njimi lastniki Merfina zgolj pokrili lastne izgube zaradi predimenzionirane in preveč rizične naložbe, ki jo je najedla gospodarska kriza. Prav je, da se zmanjšajo apetiti potencialnim novim tajkunom. Da se jim pokaže, kje je skrajna meja tveganja, ki si jo menedžer lahko privošči, če hoče ostati na varni strani zakona.

Upanje, da tokratna kriminalistična akcija ni zgolj brezplodno postavljanje pred javnostjo, daje razvoj dogodkov v prvih dveh podobnih epizodah; gradbeni baroni iz Čiste lopate so po nekaj zapletih pristali na sodišču, zoper akterje iz Istrabenza in Pivovarne Laško pa je vložena obtožnica. Nekaj pa vendarle bode v oči in vzbuja dvome: časovni okvir. Pretežni del javnosti se sprašuje, ali se nova spektakularna akcija – čeprav Kordeža niso uklenili in ga pred kamerami strpali v marico, kot so pred tem Ivana Zidarja – ni zgodila prav zdaj samo zato, da bi ukradla pozornost ta hip najbolj vročim političnim temam, slabim rezultatom in neumnostim, ki jih počne vlada.

Pomislek je vsekakor upravičen. Vendar je razlogov, zaradi katerih bi morali politiki zardevati (in se skrivati), žal vsak hip dovolj.