Naj zadnji ugasne luč

Odvisno je od tega, ali bodo članice našle ravnotežje med solidarnostjo, odgovornostjo in varnostjo, ki bo preseglo notranja nesoglasja.
Objavljeno
24. junij 2018 10.45
Posodobljeno
24. junij 2018 10.56
Se je torej vredno boriti za EU? Pravo vprašanje je seveda, za katero EU. FOTO: Jože Suhadolnik
Medtem ko v Združenem kraljestvu šele zdaj zares preračunavajo, koliko jih bo stala ­odločitev, da se bodo poslovili od evropske družine, se ob ­vsakih nacionalnih volitvah na stari celini pojavijo ­ugibanja, kdo bo naslednji pobral šila in kopita oziroma ali ni morda Evropska unija tik pred razpadom.

Da takšni črnogledi scenariji niso iz trte izviti, priča »futuristična« tajna študija nemških oboroženih sil, ki so jo lani jeseni deloma objavili nemški mediji. Podrobnosti o tem, kako se bo Nemčija oziroma njena vojska zares odzvala na morebiten razpad EU, niso razkrili, objavili so to, kar so že v uvodu v najslabši možni scenarij za leto 2040 zapisali nemški vojaški analitiki: »Širitev EU je večinoma ustavljena, skupnost je zapustilo že več držav. Čedalje bolj neurejen, včasih kaotičen in konfliktov poln svet je dramatično spremenil varnostne razmere.«

Čeprav je do teh usodnih časov še več kot dve desetletji, razmišljanja o tem, da se bliža konec skupnosti, ki je začela nastajati po zadnji svetovni vojni, niso nič novega. Spodbudilo jih je neuspešno notranjepolitično hazardiranje britanskih konservativcev, ki je pripeljalo do brexita, obujajo jih tudi volilni uspehi »evroskeptičnih« strank po stari celini. Iz EU so poleg Velike Britanije, ki se od skupnosti še mukotrpno poslavlja, doslej izstopile le tri države: leta 1962 nekdanja francoska kolonija Alžirija, ki se je osamosvojila, leta 1985 Grenlandija in leta 2012 francoska »postkolonija« Saint Barthélemy (Sveti Bartolomej). Čeprav trenutno nobena od sedanjih članic EU ne napoveduje podobnih korakov, so nadaljnjim izstopom na družabnih medijih že našli imena: na primer Ousterreich, Czech-out, Fraurevoir, Retireland, Quitaly, Lat-Me-Out, Maltavista, Neverlands ali Departugal, za našo državo denimo Govenia in Sleavenia.

Vzpon malih nacionalistično-egoističnih narcisizmov, ki politikom zagotavljajo priljubljenost med volivci, je nemara največja grožnja obstoju evropskega projekta.


Kaj zares razdružuje unijo


A večja bojazen od novega »exita« je, da je obstoj unije tudi brez njih zaradi notranjih razkolov ogrožen. »Okno priložnosti se zapira oziroma začenja zapirati, zato bo ta mesec odločilen,« je na začetku junija izjavil direktor raziskav v bruseljskem Evropskem centru za politiko (EPC) Janis Emmanouilidis. Konec tega meseca bo namreč evropski svet na vrhunskem srečanju razpravljal o ključnih vprašanjih, ki v zadnjem času razdružujejo unijo: migracije, evrsko območje in obramba. Emmanouilidis, ki je predstavljal poročilo Reenergizirajmo Evropo, je povedal, da bo morala ključno vlogo pri reševanju sedanje »eksistencialne krize« odigrati os Pariz–Berlin. A za to, da bo ta os res našla neizključujočo skupno iniciativo, ki bo odsevala tudi interese drugih, da bo lahko postala temelj za napredek na ravni vseh 27 članic EU, ima po njegovem ključe v rokah kanclerka Angela Merkel. Veliko vlogo je ta evropski analitik namenil nemški političarki, ki v zadnjem času komaj drži skupaj svojo vlado. A tudi če ji bo uspelo doseči kompromis s kolegom, francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, to še ne pomeni uspeha na evropski ravni. »Tudi če francosko-nemški sporazum bo, ta ne sme biti 'diktat'. Ne gre za to, da bi narekovali drugim, kaj je treba storiti, rešitev mora biti neizključujoča, ker imamo veliko igralcev s pravico do veta, ki bodo v teh časih nasprotovali kakršnikoli spremembi, čeprav se bosta Pariz in Berlin o njej dogovorila,« je dodal Emmanouilidis.

Kako drugače kot razbijanje evropske ideje z malimi koraki bi lahko razumeli denimo nemško uvajanje plačevanja vožnje po avtocestah zgolj za nenemške Evropejce?


Nemška politika, italijanski volivec


Kanclerkine sposobnosti bi morale biti skorajda nadnaravne, da bi ji to uspelo zgolj na ravni skupne evropske valute, katere uvedbi se številni »igralci s pravico do veta« kljub skupnim pravilom in sprejetim obveznostim še zdaj modro izogibajo. Poleg Velike Britanije, ki se tako ali tako poslavlja od unije, z evrom še vedno ne plačujejo na Češkem, Danskem, Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, Švedskem ter v Bolgariji in Romuniji. Britanski analitik Ian Kearns je pred kratkim ugotovil, da je kruta resnica evrskega območja ta, da jo njeni voditelji od finančne krize leta 2008 neuspešno poskušajo postaviti na trdna tla. »Poskus predsednika Macrona, da bi vzpostavili fiskalno unijo, je dokaz za ta neuspeh, saj ga je ubila kombinacija ekonomske elite, ki ustvarja nemško politiko, in italijanskega volivca. Tudi če se bo iz tega kaj razvilo, ne bo kaj pretirano pomembnega,« je zapisal avtor pred kratkim objavljene knjige Kolaps: Evropa po Evropski uniji. Svoje londonsko občinstvo je opozoril, da je preveč obsedeno z bodočimi odnosi med Združenim kraljestvom in Brusljem, hkrati pa da ni skoraj nihče opazil, da utegne EU kmalu propasti.

Kearns išče razloge za črno prihodnost unije zlasti v njeni neenotni fiskalno-ekonomski politiki. Drugi »črnogledi« analitiki širijo pesimizem o »politični« usodi EU, ko staro celino »presenetijo« kakšne nacionalne volitve. Zadnjič se je to zgodilo marca, ko so v Italiji na parlamentarnih volitvah doživele poraz tradicionalne stranke, na oblast pa so prišli razvpiti »evroskeptiki«. A kakor so pokazale zadnje avstrijske parlamentarne volitve, po katerih so v vlado prav tako stopili »zloglasni« svobodnjaki, je strah pred domnevnimi razbijalci unije pretiran, tisti, ki svarijo pred njimi, so se ujeli v past, iz katere v vsaki kritiki Bruslja vidijo proti­evropsko usmeritev. »V sedanjem času vsakega, ki kritizira evropski projekt, označijo za populista in protievropsko usmerjenega,« je pred kratkim izjavil Lorenzo De Sio, ki predava politologijo na univerzi Luiss v Rimu. Če takšni argumenti držijo, so bili po njegovih besedah pred zadnjimi volitvami vsi italijanski politiki protievropski populisti, saj so med kampanjo govorili o tem, da je treba spremeniti sedanjo evropsko politiko zategovanja pasu. Glavni evroskeptik bi bil potemtakem predsednik Sergio Mattarella, ki je v letnem nagovoru ljudstva govoril o »razširjenem prepričanju med evropskimi državljani, da je skupni projekt izgubil možnost, da bi dejansko izpolnil naraščajoče upanje velikega dela prebivalstva«.

Tradicionalne politične stranke so se izgubile v globalizaciji in nekritični podpori neoliberalizmu, tako desne kot leve.


Nepriljubljeni arhitekti sedanje krize


Upanje v evropski projekt tudi v državah, v katerih so prišli na oblast »evroskeptiki«, ni mrtvo. V Italiji hoče kar 70 odstotkov volivcev Gibanja 5 zvezd ostati tako v evrskem območju kot v EU, je opozoril profesor De Sio. »A ne v takšnih, kakor sta zdaj.« Po njegovem izid italijanskih volitev ni dokaz za razočaranje Italijanov nad evropskim projektom, temveč zavrnitev dosedanje politične elite, ki jo imajo volivci za »arhitekta sedanje krize«. Tako kot so lani jeseni pokazale predčasne avstrijske parlamentarne volitve, na katerih so doživeli poraz prej dolgo vladajoči socialdemokrati, je ljudstvo glasovalo za politike, ki so postavljali »prava« vprašanja, tista, ki ljudi v sedanjih časih, ko se počutijo čedalje bolj ekonomsko ogrožene, zares zadevajo.

Lahko da so odgovori teh »populističnih« politikov v Avstriji, Italiji, na Poljskem ali Madžarskem »napačni«, toda ljudje so glasovali zanje, ker so ta zanje ključna vprašanja v nasprotju z nekdaj tradicionalnimi političnimi strankami vsaj postavljali. Kakor je izide italijanskih volitev opisal De Sio, so se volivci odpovedali »staremu« političnemu sloju zaradi njegovih slabih rezultatov in nepriljubljenih ukrepov prejšnjih vlad, ki niso privedli do želenega okrevanja. Glasovanje je pokazalo željo po zamenjavi »neučinkovite politične elite«.

Nekaj podobnega se je zgodilo v Franciji, čeprav je ves »liberalni svet« slavil zmago »proevropskega« Macrona proti »protievropski« Marine Le Pen. Britanec Kearns je opozoril, da je ta zmagal šele v drugem krogu predsedniških volitev, v prvem je skoraj 20 milijonov Francozov glasovalo za takšno ali drugačno obliko evroskepticizma. Ta je v vzponu po Evropi, kjer populisti na levi in desni poveličujejo pretekle uspehe samozadostnih nacionalnih držav, sta pred kratkim zapisala profesor z angleške univerze De Montfort Max Hänska in njegov kolega s škotske univerze St Andrews Vassilios Paipais. Po njunem mnenju so populistični politiki doma lahko uspešni, a njihova politika je kratke sape, saj temelji na egoistični utvari, da bodo druge države še naprej spoštovale svoje mednarodne obveznosti, čeprav se jim oni sami hočejo odpovedati. Takšen je bil tudi argument tistih, ki so kritizirali madžarske oblasti, ko so uvajale migrantsko politiko, ki je vsaj do nedavnega veljala za protievropsko, ter se pritoževale nad bruseljsko »diktaturo«, hkrati pa pričakovale, da jim bodo ostale članice še naprej solidarnostno pomagale pri domačem razvoju.

Vzpon tovrstnih malih nacionalistično-egoističnih narcisizmov, ki politikom zagotavljajo priljubljenost med volivci, je nemara res največja grožnja obstoju evropskega projekta, a vzhodni Evropejci tudi na tem področju niso edini, temveč zgolj zvesto, pa čeprav na bolj grob način, sledijo zahodnim vzornikom. Kako drugače kot razbijanje evropske ideje z malimi koraki bi lahko razumeli na primer nemško uvajanje plačevanja vožnje po avtocestah zgolj za nenemške Evropejce ali avstrijsko zniževanje otroških doklad delavcem, ki prihajajo iz drugih članic EU in niso avstrijski državljani?


Iskanje alternative


Na zadnjih volitvah od Avstrije do Nemčije in Italije so evroskeptični populisti doživeli precejšen vzpon, zato nekateri napovedujejo, da se lahko EU znajde v resni krizi, če bodo podobne rezultate dosegli tudi prihodnje leto na volitvah v evropski parlament. A nacionalne voditelje še vedno izberejo domači volivci, čeprav je tudi na stari celini volilni uspeh predstavnikov ljudstva po ameriškem vzorcu čedalje bolj odvisen od kapitala – ne glede na to, da so se nekateri nekoč predstavljali kot zastopniki tega, kar se je včasih imenovalo delavski razred. Tradicionalne politične stranke so se izgubile v globalizaciji in nekritični podpori neoliberalizmu, tako desne kot leve, ki so po stari celini krenile po »tretji poti« samouničenja.

»Medtem ko so neoliberalne elite čedalje bolj neuspešne v iskanju ustreznega odziva na trgovinsko neuravnoteženost, neenakopravno porazdeljevanje prihodka in druge naraščajoče krize, je postalo iskanje prepričljivih alternativ skrajna nujnost. ​Populistične alternative niso v razcvetu zato, ker bi imele močne argumente, temveč zato, ker prevladujoče ortodoksije niso sposobne ponuditi prepričljive vizije prihodnosti,« sta ugotovila profesorja Hänska in Paipais. Po njunem prepričanju bi morali tisti, ki še verjamejo, da je sodelovanje v Evropi pogoj za mir in blaginjo, nujno najti alternativo, s katero bi se izvlekli iz sedanje »lažne« izbire med populizmom in neoliberalizmom. Konkretnega odgovora, kaj naj bi bila vsebina te alternative, nista ponudila.

Tega je že pred sedmimi leti poskušal najti slovenski filozof Slavoj Žižek, ko je v britanskem časniku Guardian opisoval skepso Slovencev med vstopanjem v EU. Ponazoril jo je s parafrazo znane šale bratov Marx o tem, ali obtoženi na sodišču potrebuje odvetnika: »Ali imamo Slovenci težave? Pridružimo se EU! Sicer bomo imeli še več težav, a imeli bomo vsaj EU, da poskrbi zanje. Tako številni Slovenci dojemajo EU: ponuja nekaj pomoči, a hkrati prinaša nove probleme (zakone in kazni, finančne zahteve, da pomagamo Grčiji, itd.). Se je torej vredno boriti za EU? Pravo vprašanje je seveda, za katero EU.« Žižek je takrat komentar, v katerem je napovedoval strah pred migrantsko grožnjo, sklenil z besedami, da mora Evropa preseči strpnost do drugih, saj ni dovolj, da spoštuješ druge, ampak jim moraš ponuditi skupni boj, saj so danes tudi naši problemi skupni.

Emmanouilidis je v zaključku poročila zapisal, da ne bo sporazuma med »severom«in »jugom« o evrskem območju ali dogovora o migraciji med »zahodom« in »vzhodom«, če članice EU ne bodo našle ravnotežja med solidarnostjo, odgovornostjo in varnostjo, ki bi preseglo notranja nesoglasja. Po njegovem mnenju možnosti za realistični kompromis znotraj 27 članic so, toda do tega lahko tudi ne pride. »Večji pritiski za več integracije se vedno porodijo takrat, ko se znajdemo v krizi,« je dodal analitik.