Najboljši od možnih svetov?

Nova knjiga Stevena Pinkerja nas prepričuje, da moramo biti optimistični.

Objavljeno
18. maj 2019 06.00
Posodobljeno
18. maj 2019 08.52
Pinkerjeva knjiga je nastala, še preden je Trump prišel v Belo hišo, in ko se je to zgodilo, se je njegov optimizem zatresel kot potres v Kaliforniji. Foto AFP
Pred kratkim sem se pogovarjala z enim najbolj vplivnih sodobnih intelektualcev in profesorjem na Harvardu Stevenom Pinkerjem, v slovenščini je namreč izšla njegova najnovejša in zelo debela knjiga z naslovom Razsvetljenstvo zdajV zagovor razumu, znanosti, humanizmu in napredku (založba UMco, prevod Samo Kuščer). Kot piše v njej, vsi podatki kažejo, da se svet spreminja na bolje, da človeštvo v vseh smislih napreduje in da je manj nasilja, lakote, bolezni, rasizma, seksizma, vojn, revščine kot kadarkoli prej v človeški zgodovini. Da torej živimo v najboljšem od možnih svetov, kot bi sicer ironično dejal Voltairov Kandid.

Pinker pravi, da se je pomemben civilizacijski napredek začel prav v času Voltaira, v času razsvetljenstva, ko so misleci in filozofi, ki so se sicer med seboj zelo radi prepirali – česar ne omenja –, napovedali vojno nevednosti. Verjeli so, da bo civilizacija napredovala le s pomočjo znanja, znanosti, posvetnih institucij ter moralnih standardov. Nasprotovali so verskemu fanatizmu, praznoverju in slavili pojme, kot sta svoboda in pravica. Z mislijo in razumom so utirili pot sodobnemu svetu, kot reka, ki spremeni svojo strugo.
Pinker je velik erudit in knjiga je polna podatkov, ki dokazujejo napredek civilizacije na vseh področjih. A vendarle me ni čisto prepričal in sem ob pogledu na številne grafe včasih prav zavijala z očmi. Me je znanstvenikov optimizem dolgočasil ali mu nisem verjela?

Saj vem, da primerjava ni na mestu, a vendarle sem se ob branju te knjige spomnila, da mi je nekoč v roke prišla avtobiografija odlične ameriške igralke in filmske ikone Katharine Hepburn. V njej so vsi ljudje, ki jih sreča, prijazni, na vseh avdicijah, ki jih obišče, dobi vlogo, režiserji jo obožujejo, in četudi je dobro znano, da je bila neskončno zaljubljena v poročenega Spencerja Tracyja, ki je bil notorični pijanec, je tudi ta zgodba iz njenega življenja opisana kot ena sama sladka sreča. In takrat sem se vprašala podobno kot zdaj pri Pinkerju, me je njen optimizem dolgočasil ali mu nisem verjela?

Čeprav se imam za velikega optimista, sem glede nekaterih stvari precej pesimistična, glede usode planeta oziroma usode civilizacije na primer. A ker je Pinker kognitivni psiholog, pravi, da je to normalno, da je takšna naša narava. Da smo radi zelo kritični do recimo zdravstvenega sistema v državi, a mislimo, da je naš zdravnik v resnici zelo v redu. Pravi tudi, da so naši možgani programirani, da slabe stvari premlevamo veliko dlje, dobre pa hitro pozabimo.

Kaj torej bolj deluje? Optimizem ali pesimizem? Poglejmo samo podnebne spremembe in veliko izumiranje živalskih vrst, kar ogroža civilizacijo bolj kot karkoli prej. Zdi se, da smo se sprijaznili s tem, da se ne da nič storiti.


Še več, ciniki in pesimisti so v družbi veliko bolj cenjeni, kot je opazil že John Stuart Mill – spoštovan ni tisti, ki upa, medtem ko drugi obupujejo, marveč tisti, ki obupuje, medtem ko drugi upajo.

V modernem času glede dejanskosti okoli nas ni težko biti pesimist, facebook je na primer poln navdušenih katastrofikov, nekateri komaj čakajo, da na svoj zid obesijo kakšno novo tragedijo in se potem veselijo, ko se usujejo všečki. In vedno se. Še napredni misleci menijo, da je napredek slab.

Če se ozremo v zgodovino, se bolj kot dobrih stvari spomnimo slabih in zdi se nam, da so si sledile ena za drugo. Prejšnje stoletje najbolj označujeta dve veliki vojni, in tudi kadar omenjamo druge zgodovinske dogodke, jih umeščamo v čas pred prvo ali v čas po drugi svetovni vojni, podobno kot to počnemo tudi z 11. septembrom. Kot da so tragedije najpomembnejši označevalci časa. Zdi se nam, da je bila preteklost polna kriz in da bo prihodnost prav takšna.

Pinker nas uči, da moramo preseči vse te kulturne, politične in psihološke pristranskosti in na svet oziroma prihodnost pogledati bolj objektivno. A ljudje nismo objektivna bitja. Četudi se v njegovi knjigi črte grafov, ki kažejo napredek, strmo vzpenjajo kot gondola na Veliko planino, je jasno, da bi bilo s svetom, v katerem bi bili vsi srečni in zadovoljni in se nihče ne bi pritoževal, nekaj zelo narobe. Še najbolj bi spominjal na distopične romane Huxleyja ali Orwella. Svet, ki bi ga samo občudovali in hvalili, se nikoli ne bi izboljšal, kajti duh napredka je tudi duh nezadovoljstva.

Stvari niso črno-bele. Kaj torej bolj deluje? Optimizem ali pesimizem? Poglejmo samo podnebne spremembe in veliko izumiranje živalskih vrst, kar ogroža civilizacijo bolj kot karkoli prej. Zdi se, da smo se sprijaznili s tem, da se ne da nič storiti. Katastrofa se nam zdi bolj verjetna od tega, da bi se odpovedali materialnim dobrinam in potrošnji.

Pinker je sicer lisjak in se te teme dotakne bolj bežno; zdi se mu, da tudi živalskim vrstam ne gre tako slabo, da je vedno manj ogroženih vrst, čeprav se strinja, da so podnebne spremembe realnost, a rešitev ni v tem, da se odpovemo ekonomski rasti, najbolje je, da še naprej zaupamo napredku.

A naj bo še tako kritičen do naravovarstvenikov, je dejstvo, da naravo uničujemo prav zaradi ekonomske rasti, saj ekosistem ne deluje kot ekonomija. Sloni recimo ne morejo ustvariti več slonovine, četudi se njena cena dviga. Po drugi strani pa ima Pinker tudi prav, globalnega segrevanja ne bosta ustavili moraliziranje in objavljanje fotografij ledenikov, ki se topijo, ampak konkretne rešitve, ki so seveda povezane z napredkom – vlaganje v znanost in tehnologijo, ki bi lahko ponudila praktične rešitve, mednarodni sporazumi, napredna politika, pametno regulirani trgi … Apatija je bolj nevarna stvar za planet kot obup. In če si spet malo pomagamo s psihologijo, so ljudje bolj konstruktivni, če verjamejo, da se da probleme rešiti in da glede problema vsaj malo napredujemo, kot pa da se zdi nerešljiv.

In zdaj k večnemu godrnjaču. Tudi angleški kolumnist Francis Wheen v knjigi Kako so prodajalci megle zavladali svetu (Mladinska knjiga, prevedla Irena Duša) začne z razsvetljenstvom, a samo zato, da bi dokazal obratno od Pinkerja, da je svet danes slabši, prav zato ker je pozabil na načela tedanjih filozofov – da so ljudje v sodobnem času vedno bolj vraževerni in nevedni, intelektualci preveč abstraktni in ločeni od resničnega življenja, da se politiki vedno bolj ukvarjajo sami s sabo kot pa s splošnim dobrim in podobno. V njegovi knjigi sicer ni toliko grafov kot pri Pinkerju, a ima za svoje razmišljanje kar nekaj neizpodbitnih dokazov.

Tale je eden mojih najljubših: leta 1800 sta se na ameriških volitvah pomerila dva kandidata, John Adams in Thomas Jefferson, stara prijatelja in velika tekmeca. Adams je bil takrat predsednik ameriške akademije znanosti in umetnosti, Jefferson pa predsednik ameriškega filozofskega združenja. Natanko dve stoletji kasneje sta se v boj za predsedniški stolček podala, kot zapiše Wheen, »George W. Bush, veselo teslo, in Al Gore, zmerno inteligentni lažnivec«. Napredek? Knjiga je izšla leta 2004 in Wheen seveda niti slutil ni, kaj se bo zgodilo leta 2016. Me prav zanima, kako bi poimenoval Trumpa, če je bil že Bush teslo. Wheen ima torej prav.

Tudi Pinkerjeva knjiga je nastala, še preden je Trump prišel v Belo hišo, in ko se je to zgodilo, se je njegov optimizem zatresel kot potres v Kaliforniji. Menda je želel na koncu vsakega poglavja napisati opombo: vse to se lahko ne uresniči, če le ne bo na oblast prišel Trump. En sam človek torej lahko na kocko postavi iskanje rešitev za podnebne spremembe, tehnološki napredek, zdravstveno reformo in seveda svetovni mir.

A naj zaključim z Bertrandom Russllom, ki je nekje vmes med Pinkerjevim optimizmom in Wheenovim pesimizom. Meni, da je vzdrževanje upanja težko delo in da za to potrebujemo veliko pameti in energije – tisti, ki obupajo, so ponavadi tisti, ki jim je pošlo obojega.