Najhujša vrsta samote

Iz izkušenj nekdaj zatirane, globoko ponižane in tragično opustošene Kitajske so vedeli, da morata vsako krepitev določenega naroda spremljati kultura vzpona in vzpon kulture ter da je mogoče samo z dajanjem opravičiti jemanje. Sicer ostaneš sam. Tako, kot se je to zgodilo Japonski, ki je hotela Azijo »osvoboditi« evropskih kolonizatorjev in jo podrediti svojim militarističnim in merkantilističnim interesom. Ali Sovjetski zvezi, ki je hotela svet prebarvati v rdeče, ne da bi se ozirala na opozorila, da diktatura povsod pušča zgolj črne sledi.

Kitajska je zdaj v nevarnosti, da bo ostala sama na mednarodnem prizorišču, ki ga je najprej razširila, da bi naredila prostor za svoj veliki vstop, potem pa ga je malce spremenila, da bi si na njem zagotovila dovolj strpnosti za vse »kitajske značilnosti«. Ko je napočil čas, da pokaže, kaj je pripravljena dati v zameno in s katero civilizacijsko dediščino 21. stoletja pomaga človeštvu živeti v boljšem svetu, pa je preprosto zdrsnila v izolacijo.

Ko so začeli oblikovalci nove Kitajske odpirati meje in vabiti tuji kapital, so vedeli, da bodo s tem v nekaterih državah odvzeli delovna mesta, da pa bo vse v redu, dokler jim bodo v zameno za to veletrgovine polnili s cenenim blagom. Ko so začeli kitajski partijski voditelji od demokratičnega Zahoda zahtevati, naj preneha misliti na način hladne vojne, jim je bilo jasno, da morajo v zameno za to pokazati, da je hladna vojna v resnici končana, in da mora azijska sila, razširjena po celotnem območju, ki so ga osvojili nekdanji cesarji, vse okoli sebe prepričati, da nima ne ekspanzionističnih ne neoimperialističnih namenov.

Ko je na koncu začel kitajski gospodarski stroj trošiti veliko več energije, kot mu jo omogočajo lastne rezerve, se je Kitajska povsem zavedala, da si lahko žejo po nafti, plinu in mineralih poteši samo tako, da dobiček podeli s tistimi, ki ji bodo omogočili dostop do virov. Zavedala se je tega, da je kakovostna rast odvisna od dvosmernega komuniciranja na vseh področjih. A bolj ko je postajala globalno pomembna, bolj je začenjala Kitajska verjeti, da ji njena veličina dovoljuje zavračati kompromise, s tem pa je uničila temeljni pogoj za začetek dialoga.

Najprej vodstvo v Pekingu s svetom ni hotelo govoriti o tiananmenskem pokolu, in to s trditvijo, da gre za kitajske »notranje zadeve«. Svet je v veliki meri privolil v to, da se ta tema pomete pod preprogo, hkrati pa celo sprejel tezo, da ni nujno, da imajo vse komunistične države svojo »obarvano revolucijo« in da lahko večstranskost pomeni tudi večbarvni spekter političnih ureditev, ki vzajemno sodelujejo.

Potem Kitajska z nikomer ni hotela govoriti o Tajvanu (znova »notranja zadeva«), o Tibetu, Xinjiangu, Falun Gongu, internetnih disidentih in disidentih nasploh. (»Pri nas ni političnih zapornikov«, poudarjajo tiskovni predstavniki.) In čeprav je imela z Evropsko unijo redne pogovore o človekovih pravicah, ti niso imeli nikakršnega učinka v dejanskem življenju, tako da so vse bolj spominjali na dva simultana monologa.

Azijska sila se je slepila, da vse to ni pomembno, vse dokler trgovina narašča in vse dokler je Zahod – zdaj že odvisen od cenenega blaga – pripravljen na vse ideološke razlike gledati skozi prste, vse dokler se finančni računi ujemajo na skupni interesni točki. Nato pa se je začelo pogovarjati o valutnem tečaju, o renminbi juanu, in Kitajska je dala znova jasno vedeti, da ne želi – v tem primeru morda celo nič več ne more – privoliti v kompromis. Tudi na tem področju je ostala sama.

Po vsem tem pa je prišla še Nobelova nagrada, dodeljena Liu Xiaoboju, glede katere v Pekingu prav tako niso pripravljeni popustiti. In nato korejska kriza, na katero se je azijska sila odzvala tako, da se je postavila ob bok Pjongjangu, saj je dojela, da je ni močnejše metafore izolacije in osamljenosti od tega, v kar se je spremenila Severna Koreja.

Ko k temu dodamo še kitajsko stališče do boja proti podnebnim spremembam, bi se moral v Pekingu vključiti alarm za preplah, kajti osamljenost velike države v takšnem gospodarskem razmahu je nevarna ne le zanjo, temveč tudi za vso njeno okolico. Samota ima svoje zakone obstoja, nestrpnosti in nasilja, poleg tega pa vse razloge za izolacijo vedno spremeni v samousmiljenje, ki zamegli vizijo, tako da sila še opazi ne tega, da drvi v nasprotno smer.