Najprej jo zbiramo, potem pa se vedno znova zatakne

Konec leta bodo dvorišča komunalnih podjetij spet polna odpadne embalaže. Ministrstvo za okolje in prostor to težavo pomanjkljivega sistema rešuje že leta, zdaj pa sta pot pokazali sodba upravnega sodišča in nova direktiva o odpadni embalaži. Plastika, iz katere je večina embalaže, se je znašla vsepovsod, celo v pitni vodi, zato je vendarle postala ena glavnih vseevropskih težav.

Odločbe inšpektorata za okolje so nezakonite, je odločilo upravno sodišče v tožbi družbe Interseroh zoper odločbo, ki mu je nalagala prevzem še 900 ton odpadne embalaže iz Ljubljane. To je bilo več embalaže, kot so je podjetja, združena v njegovi shemi, dala na trg. Sodba pomeni preprosto to: če ima družba za ravnanje z odpadno embalažo v shemi, denimo, pivovarno, mora od komunalnih podjetij prevzeti toliko odpadne embalaže, kot dá ta pivovarna na trg plastenk in pločevink. Delež je v veljavi zato, ker se v zabojnikih za ločeno zbiranje te pločevinke in plastenke pomešajo z vso drugo embalažo in bi jih bilo preprosto predrago izločati. Sistem ni povsem pravičen, ker nekatera podjetja svoje izdelke prodajajo v embalaži, ki je primerna za recikliranje, druga pa v embalaži, ki najpogosteje konča v kotlih sežigalnic.

A to ni bistvena nepravičnost. Huje je, da večja podjetja, ki morajo poskrbeti za svojo embalažo in se za znižanje stroškov tudi pridružujejo shemam, plačujejo višje embalažnine še za veliko embalaže manjših podjetij, ki pa ni v nobenem sistemu. Še vedno namreč velja meja 15 ton na leto. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo le malo manj jezi razlika med vsebino bal mešane embalaže, ki jo dobijo od komunalnih podjetij, in zabojnikom za odpadno embalažo. V balah pogosto najdejo tisto, kar bi komunale precej stalo. Pa malo prihranijo, saj tako ali tako dajejo »surovine družbam brezplačno«. Tudi komunale imajo pri tem prav, vendar sistem in čas še nista taka, da bi to vsi razumeli.

Interseroh, ki ima glede na podtone na ministrstvu za okolje najmanj možnosti, da bo dobil novo okoljevarstveno dovoljenje, je s tožbami pravzaprav opozoril na vse težave in pokazal tudi pot do rešitev. Zgledi v tujini sicer so, a je tudi v Sloveniji že dovolj izkušenj za bolj pošten sistem. Cilj je jasen: vso odpadno embalažo brez izjem je treba zbrati in predelati, po možnosti pri nas, da ne konča v okolju. To bi moralo biti bolj jasno tudi vsem podjetjem, ki dajejo embalažo na trg, to je lahko njihov prispevek k zeleni Sloveniji, s katerim se lahko tudi pohvalijo. Komunalnim podjetjem bi lahko dopustili nekaj zaslužka za razvrščanje embalaže na boljšo in slabšo, izločanje nečistoč in podobno, država pa bi vsaj na začetku morala zaostriti nadzor. Nobene obljube niso zlate, niti to, da je Kemis tako posodobljen, da ne bo znova zagorelo.