Najslabša možna kombinacija
Takšne in drugačne zajedljivosti in ne posebno domišljene prispodobe so pri politikih prej plod egocentričnosti, vzvišenosti ali užaljenosti kot širine duha.
Odpri galerijo
FOTO: Dejan Javornik
Tako kot v sodobni umetnosti pomeni tudi v sodobni politiki oblika obenem tudi vsebino. Seveda ostali vidiki in dolgoročni načrti niso nepomembni, še kako bi si kdaj želeli ambicioznih in celovitih strategij aktualne slovenske politične garniture, vendar je način vsakdanjega komuniciranja politike z javnostjo vendarle temeljno. To pomeni kompetentno, argumentirano in kultivirano predstavljanje stališč, kar pa seveda ne izključuje tudi ironije ali slikovitejših in bolj živahnih dognanj, če je v njih vsaj kanček duhovitosti, pronicljivosti in lucidnosti.
Žal se pri nas srečujemo le z bolj ali manj duhamorno aroganco. Še tisti redki poskusi naših politikov, da bi bili domiselno odrezavi, so praviloma manifestacija klavrnih retoričnih sposobnosti ter izraz skromne razgledanosti in šibke domišljije. Takšne in drugačne zajedljivosti in ne posebno domišljene prispodobe so prej plod egocentričnosti, vzvišenosti ali užaljenosti (ali pa kombinacije vseh teh karakteristik) kot širine in lucidnosti duha, če jih zalotimo pri kakšnem spornem poslu ali nepoznavanju problematike njihovega resorja, pa gre neredko tudi za povsem neposrečene izgovore.
Primerov se je nabralo že nešteto. Med slavnejše retorične bisere gotovo sodi izjava ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška ob lanskem kulturnem prazniku, ko mu je uspelo slovenske kulturnike nagovoriti z domislico: »Kdor ne dela, naj ne jé.« Za njim se je zvrstila še vrsta antologijskih izjav, pa naj gre za sprenevedanja (Miro Cerar ob razvpiti maketi drugega tira ali Zmago Jelinčič ob obtožbah o tisoč evrov visoki mesečni »proviziji« od potencialnega evroposlanca) ali povsem deplasirana stališča zdaj že nekdanjih ministrov Marka Bandellija, Dejana Prešička in Jureta Lebna. In tu so še »šarcizmi« samega predsednika vlade in medmrežne pobalinske domislice nekaterih poslancev, recimo Janeza Janše in Mihe Kordiša.
Vpogled v vsa pomembna aktualna dogajanja ter hitra odzivnost bi morala biti pri politikih samoumevna. Seveda ni mogoče detajlno poznati vsake podrobnosti, generalno stališče pa že mora imeti izoblikovano vsakdo, sicer za ministra ni primeren. Minister za kulturo bi, recimo, moral ob v evropskem parlamentu sprejeti novi direktivi o avtorskih pravicah svoje stališče stresti iz rokava, vendar je Zoran Poznič medije odpravil z izgovorom, da osebnega pogleda ne bo predstavil, in nas napotil na ministrsko službo za stike z javnostjo.
Od politikov pričakujemo strokovnost, učinkovitost ter primerno raven komunikacije, če je zraven še nekaj duhovitosti, ki razbremeni atmosfero in predvsem demistificira navidezno ekskluzivno in vzvišeno poslanstvo politike, pa toliko bolje. Najslabša pa je kombinacija neučinkovitosti, komunikacijske nonšalance in neokusnih šal. In prav s tem se pri nas žal vse pogosteje srečujemo.
Žal se pri nas srečujemo le z bolj ali manj duhamorno aroganco. Še tisti redki poskusi naših politikov, da bi bili domiselno odrezavi, so praviloma manifestacija klavrnih retoričnih sposobnosti ter izraz skromne razgledanosti in šibke domišljije. Takšne in drugačne zajedljivosti in ne posebno domišljene prispodobe so prej plod egocentričnosti, vzvišenosti ali užaljenosti (ali pa kombinacije vseh teh karakteristik) kot širine in lucidnosti duha, če jih zalotimo pri kakšnem spornem poslu ali nepoznavanju problematike njihovega resorja, pa gre neredko tudi za povsem neposrečene izgovore.
Primerov se je nabralo že nešteto. Med slavnejše retorične bisere gotovo sodi izjava ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška ob lanskem kulturnem prazniku, ko mu je uspelo slovenske kulturnike nagovoriti z domislico: »Kdor ne dela, naj ne jé.« Za njim se je zvrstila še vrsta antologijskih izjav, pa naj gre za sprenevedanja (Miro Cerar ob razvpiti maketi drugega tira ali Zmago Jelinčič ob obtožbah o tisoč evrov visoki mesečni »proviziji« od potencialnega evroposlanca) ali povsem deplasirana stališča zdaj že nekdanjih ministrov Marka Bandellija, Dejana Prešička in Jureta Lebna. In tu so še »šarcizmi« samega predsednika vlade in medmrežne pobalinske domislice nekaterih poslancev, recimo Janeza Janše in Mihe Kordiša.
Vpogled v vsa pomembna aktualna dogajanja ter hitra odzivnost bi morala biti pri politikih samoumevna. Seveda ni mogoče detajlno poznati vsake podrobnosti, generalno stališče pa že mora imeti izoblikovano vsakdo, sicer za ministra ni primeren. Minister za kulturo bi, recimo, moral ob v evropskem parlamentu sprejeti novi direktivi o avtorskih pravicah svoje stališče stresti iz rokava, vendar je Zoran Poznič medije odpravil z izgovorom, da osebnega pogleda ne bo predstavil, in nas napotil na ministrsko službo za stike z javnostjo.
Od politikov pričakujemo strokovnost, učinkovitost ter primerno raven komunikacije, če je zraven še nekaj duhovitosti, ki razbremeni atmosfero in predvsem demistificira navidezno ekskluzivno in vzvišeno poslanstvo politike, pa toliko bolje. Najslabša pa je kombinacija neučinkovitosti, komunikacijske nonšalance in neokusnih šal. In prav s tem se pri nas žal vse pogosteje srečujemo.
