Nakupovanje v Avstriji

Težko je vedeti, ali bo mariborski bolnišnici uspelo, kar se je namenila: kupovati ceneje skupaj z graško bolnišnico medicinske materiale v Avstriji ali kje drugje po EU in tako obiti predrage domače dobavitelje. Odkar smo novinarji davnega leta 2004 izbrskali, da so iste operacijske mize v Avstriji polovico cenejše kot v Sloveniji, je bilo prelitega že ničkoliko črnila na to temo, vstopili smo v EU, dobili evro in skupen evropski trg, a spremenilo se ni nič.

Zdaj ne gre za vse medicinske materiale, ampak za tiste, ki so pri nas dražji kot v EU. In ne gre za kupovanje slabših in zato cenejših artiklov, gre za kupovanje istega po nižjih cenah. Pričakovati je, da se bo po prvih nakupih v Avstriji znižale cene tudi pri slovenskih dobaviteljih.

Če je možno kupovati v Avstriji - in predsednik državne revizijske komisije potrjuje, da je to v skladu z zakonom - bo Mariborčanom zagotovo uspelo. Kupovanja pri sosedih so navajeni že iz časov socializma, ko je pri nas vsega manjkalo.

Zakaj se ne zgledujemo po Avstrijcih tudi v drugih rešitvah za zdravstvo? Ker bi morali najprej poseči v denarnice ali - seveda - v državni proračun, kakor posegajo druge evropske države. Kar tretjino prispeva državni proračun za zdravstvo v državah s primerljivim sistemom, pri nas pa en odstotek. V Sloveniji že od ravno tako davnega leta 2003, ko je takratni minister Dušan Keber lansiral zdravstveno reformo v slogu »več za manj«, gojimo iluzijo, da lahko dobimo evropsko kakovost za polovico denarja, kot ga dajejo za zdravje po prebivalcu Avstrijci. Ni možno.

Tudi če bo Mariborčanom in pozneje celotnemu slovenskemu (državnemu) zdravstvu uspelo kupovati ceneje, to ne bo rešilo težav. Zdravstvo bo kljub temu še vedno potrebovalo več denarja. Toliko kot Avstrija, če bo hotelo biti podobno avstrijskemu.