Naporna združba

Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) ima problem. Če si monopolist nad opravljanjem določenih storitev v državi, kar je odvetniška zbornica tudi kot nosilka javnih pooblastil pri opravljanju odvetniških storitev, si seveda ne moreš privoščiti ravnanj, kot si jih je peščica odvetnikov (50) na aprilski seji skupščine. Dvestošestdesetodstotno zvišanje zneska vpisnine v imenik odvetnikov – vpis pa je nujen, če hočeš delati kot odvetnik – ne vzdrži nobene resne presoje. Gre za dvig, ki se ga sicer nobena izjemno inflacijsko ogrožena država ne bi sramovala, toda Slovenija to vsekakor ni. Odvetniki, ki radi poudarjajo, da so v službi državljanov, se vsekakor imajo česa sramovati. Gre za sramotno in žaljivo – verjetno tudi ustavnopravno sporno – potezo predvsem do kandidatov, ki se potegujejo za vstop v odvetniški poklic. Zato je pričakovati, da bo izredna skupščina odvetniške zbornice sprejeto povišanje vpisnine na 9000 evrov kmalu odpravila in odločala o (sprejemljivem?) povišanju z 2500 na 3000 evrov.

Toda nedavna odločitev OZS sproža poleg višine vpisnine še dvoje vprašanj. Prvo je, kaj je narobe z zbornico, da se njene skupščine udeleži 63 članov od malo manj kot 2000 in da sprejme tako absurden predlog. Ali zbornice več ne prepoznavajo kot svoje ali pa so odvetniki res naporna združba individualistov, ki jim ustreza mlačnost njihove organizacije, saj jih zanima le brezobzirno zaslužkarstvo brez pretiranega notranjega nadzora nad njihovimi finančnimi, profesionalnimi in etičnimi potezami.

Drugo je, ali je prav, da zbornica z višino vpisnine regulira tok prevelikega števila mladih pravnikov, ki jih producirajo slovenske pravne fakultete. Na takšen način naj bi poskušali omejiti (ne)kakovostni dotok v odvetniške vrste predvsem tistih, ki bi radi reševali zgolj svoje eksistenčne probleme.

Na prvo vprašanje mora odgovoriti najprej zbornica sama. Identifikacija lastnih problemov je njena naloga, odzivnost nanje prav tako. Država zbornicam – ne samo odvetniški – javnih pooblastil ni podelila le zato, ker se ji sami s tem ne da ukvarjati, ampak zato, ker je (bila) prepričana, da bo ceh znal objektivno in samokritično presoditi, kakšne odgovornosti ima, ko dela v javnem interesu. Pravosodni minister v primeru vpisnin tega ni zaznal in zato bo, kot kaže, sam storil korak naprej. Še pred njim ga je NSi, ki je v parlamentarni postopek že vložila predlog spremenjenega zakona o odvetništvu z omejitvijo višine vpisnine na povprečno mesečno bruto plačo v državi.

Odgovor na drugo vprašanje pa ne zadeva (samo) zbornice. Je tudi izziv za vladno (izobraževalno) politiko in iztočnica za premislek, kako z zaostritvijo vstopnih pogojev v študijski program in določen poklic omejiti dotok kadrov. Te presoje zagotovo ne smejo biti odvisne od tega, koliko finančne (po)moči ima posameznik za sabo. Ta okoliščina ustvarja zgolj nove »elite«. Te praviloma ne prinašajo novih kakovostnih prebojev, povzročajo zgolj nova družbena in socialna razslojevanja. Odvetniki, kot praviloma zagovorniki šibkejših, bi se morali tega še posebno zavedati.