Narod in vojska

Slovenijo je odločno - po vojaško - ohranil slovensko, in zato, tako premier Pahor, je zgodba o generalu Maistru »zgodba o človeku in ljudeh, ki lahko in znajo s svojim pogumom in odločnostjo v ključnih trenutkih zgodovine obrniti potek dogodkov v smer, ki se kasneje izkaže za pravo«.

Danes, na dan Rudolfa Maistra, so poslanci po sedmih mesecih usklajevanj sprejeli resolucijo o dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025. To je najvišji usklajevalni dokument, namenjen Slovenski vojski in njenemu razvoju, od katerega je odvisno sprejetje srednjeročnega obrambnega programa, ki ga mora vlada sprejeti, da lahko odgovarja na pričakovanja, ki zadevajo načrtovanje skupne obrambe v zavezništvu.

Na obrambnem ministrstvu so morali zaradi novih, obrambnemu evru nenaklonjenih okoliščin pred sestavitvijo resolucije znova opraviti celoten planski potek: pregled stanja na obrambnem področju (SPOR), skladno z zakonom o obrambi sprejeti novo resolucijo strategij nacionalne varnosti, nato pa na podlagi tega spisati še omenjeno resolucijo, ki so jo nato še dolgo usklajevali: tako resorsko med posameznimi ministrstvi kot tudi med vsemi poslanskimi skupinami koalicije in nazadnje v parlamentu.

A kljub opisani redosledni regulatornosti smo v delovanju slovenskega »pentagona« opazili, da je to (mestoma) tako le na zunaj: Strateški pregled obrambnega resorja (SPOR), denimo, je obrambno ministrstvo zelo glasno napovedovalo, pozneje, ko so bile narejene analize stanja, pa je vse potihnilo. Nekateri ljudje so takrat iz obrambnega sistema celo hoteli oditi!

In nekateri so tudi odšli. Zaradi soočenja z resnico ali zaradi pomanjkanja volje, da bo kdaj prav in bolje? Rošade so bile narejene in nasmeh obrambne ministrice je ostal. A tega, kaj natanko se je zgodilo med SPOR-jem - in po njem -, javnost ne ve. Eden od koalicijskih poslancev, ki je tudi član parlamentarnega odbora za obrambo, pravi, da je to normalno, saj da se v resorju Jelušičeve zadnje čase tako ali tako nobena reč ne razčisti javno, glede kadrovskih vprašanj, predvsem na račun preveč zaposlenih v upravnem delu, pa sploh.

In ravno ta SPOR, če smemo zapisati svojo opazko, je iz Jelušičeve ministrice naredil Jelušičevo vojakinjo. Od takrat, ko se naenkrat ni smelo vedeti, kaj bistvenega je ugotovil pregled obrambnega resorja, se zdi, da imamo v državi namesto vojaškega ministra in načelnika vojske, zgolj dva vojaka. Dva, ki uresničujeta svoje militaristične sanje.

Saj ne, da v tandemu Jelušič-Šteiner ni zdrave prihodnosti za Slovensko vojsko; če bi trdili to, bi se motili. A neka relacija med civilno družbo in državno vojsko, ki jo ta tandem vztrajno briše, vendar mora biti. Navsezadnje ni narod zaradi vojske, ampak je vojska zaradi naroda! In ta mora najprej vedeti, kaj misli državni obrambni mehanizem, da lahko pozneje o tem, kaj in zakaj bodo to soldatje te države počeli, tudi odloči.

Korak k narodu bo Jelušičeva lahko naredila prav kmalu: ljubljansko okrajno sodišče jo bo te dni zaprosilo, da iz pogodbene dokumentacije med finsko Patrio in obrambnim ministrstvom sname oznako zaupnosti. Bo ministrica zmogla obrniti »potek dogodkov v smer, ki se kasneje izkaže za pravo«? Komu bo podala roko: resorju, ki je vso dolgost časa, odkar imamo lastno vojsko, stigmatiziran s sumljivim oboroževanjem, ali narodu, ki pričakuje le preproste in jasne odgovore?