Natova »lizbonska pogodba«

V izjavi vedno pronicljivega ruskega veleposlanika pri Natu Dmitrija Rogozina sta skriti najmanj dve resnici. Prva je, da Rusija kljub privolitvi predsednika Medvedjeva v sodelovanje pri postavitvi protiraketnega ščita in s tem prvič v zgodovini celo v sodelovanje pri zagotavljanju skupne evropske varnosti (kar zagotovo je preobrat), še vedno ne zaupa Natu. Za to ima razloge. Kajti res je tudi obratno. Obama se je po prihodu v Lizbono namerno demonstrativno sešel z gruzijskim predsednikom Saakašvilijem. Širitev Nata v »ruski prostor« torej ostaja eden izmed ciljev zavezništva, ameriška ratifikacija Starta je negotova, v odnosu do Rusije pa so razklane celo največje evropske članice, ki si niti pri jedrski oziroma nejedrski varnosti Evrope (spor med Nemčijo in Francijo) niso enotne.

In druga resnica? S puško za medvede, če Nato z lovom na zajce misli resno, je zelo težko zadeti zajca. Vsi preizkusi protiraketne obrambe celo v idealnih laboratorijskih razmerah kažejo, da sistem ni zanesljiv in da bo ščit še dolgo utopija. Bombo pa je navsezadnje mogoče pripeljati tudi z ladjo, ne le z iransko raketo. Domišljija z eksplozivom opasanih »zajcev«, kar je pokazal že 11. september, je brezmejna. Zakaj torej ne privoliti v sodelovanje pri projektu, ki je tako fiktiven, da še dolgo ne bo deloval, ko to prinaša politične točke, možnost vplivanja, navsezadnje pa – če se v povsem nepredvidljivih začetkih 21. stoletja iz vsega skupaj res kaj razvije – tudi ne bo nič narobe. In še Kitajsko imamo za hrbtom.

Prav v to kategorijo načelne pripravljenosti in zaradi splošne negotovosti presenetljivo široke odprtosti za vse lepo zveneče ideje, v kategorijo iskanja obljub in vizij, ki hitro in zelo rade postanejo zgodovinske, je mogoče uvrstiti tudi večino drugih dosežkov »zgodovinskega« lizbonskega vrha. Smer je sicer vsega odobravanja vredna. A zelo hitro trči v trdo realnost, ki je s svojimi finančnimi, valutnimi, proračunskimi, demografskimi, ... krizami krepko drugačna.

Umik iz Afganistana do leta 2014? Iz države, ki so jo v desetih letih vojne sesuli do neprepoznavnosti, zdaj pa naj bi si – ker je to zahodnim javnostim všeč, ker edino še prinaša politične točke in je samo tako mogoče ubežati porazu – v treh letih opomogla?

Nato kot povsem prenovljena vojaška zveza za 21. stoletje, ki nikomur več ne grozi, ki širi prijateljstva in je oborožena za vse nove nevarnosti stoletja, od piratskih do protiterorističnih, kibernetskih, energetskih in transportnih vojn? Sliši se lepo, ampak zatakne se že pri bankah, ki nimajo kje vzeti za tako obsežno prestrukturiranje oborožitvenih sistemov, kaj šele pri spletnih grožnjah, ki jih lahko pripravi nekaj inteligentnih posameznikov, ustaviti pa jih ne more armada super usposobljenih vojaških strokovnjakov. Za povrh Nato napoveduje še drastično krčenje administrativnega osebja, civilistov, poveljstev in agentur, ker mora varčevati. Kajti kolektivna obramba ostaja in je treba najprej najti denar zanjo, šele potem tudi za vsa nova kibernetska bojišča. In seveda za ščit.

Nekaj evropskega je videti v Natu po lizbonskem vrhu. Kot da bi zavezništvo podpisalo evropski podobno »lizbonsko pogodbo« in si zdaj že vsi čestitajo za uspehe, ki si jih v povsem negotovi prihodnosti šele želijo. Lepo, ampak do tam je, kar bi znala zelo dobro povedati Ashtonova in Van Rompuy, še zelo dolga pot.

Iz tiskane izdaje Dela