Nauki grešnega kozla

Slovenija je s svojim modelom del širše evropske zgodbe.

Objavljeno
15. maj 2013 22.19
Slovenska, EU zastava in rože na oknu enega od lokalov v Ljubljani, 3.aprila 2013.
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
In vendar se premika. Francoski predsednik, socialist François Hollande, se je v Bruslju predstavil kot veliki reformator. V njegovi državi je recesija, zaostanek za Nemčijo se povečuje, javnofinančna luknja ostaja velika. Čeprav še niso začeli zares varčevati, bodo dobili dveletno podaljšanje roka za uskladitev proračunske luknje z maastrichtskim ciljem. Bruseljski pogoj je nedvoumen: Francija mora doseči večjo konkurenčnost z ukrepi na trgu dela, v pokojninskem sistemu, liberalizacijo trgov.

Le v retoriki prihajajo iz Pariza še odločna sporočila, češ, v prizadevanjih za urejanje javnih financ se pretirava in ECB bi morala sodelovati pri zagonu gospodarstva. Francija, ki je v zadnjih dveh desetletjih izgubljala konkurenčnost, je s svojimi rigidnimi strukturami in intervencionizmom eden od simbolov težav, s katerimi se spopada starajoča se stara celina. Območje evra kot edino od velikih gospodarskih območij, ki nima rasti, je v recesiji že poldrugo leto, socialne napetosti se krepijo.

Tudi Slovenija s svojim modelom je del širše evropske zgodbe, strahu pred prihodnostjo stare celine v globalni tekmi. V bitki z recesijo, javnofinančnim primanjkljajem in visokimi obrestmi na finančnih trgih so ji predpisana enaka zdravila kot drugim kriznim državam. Ljubljana upa, da bo dosegla podaljšanje roka za uskladitev primanjkljaja s cilji. V zameno bo morala izvesti ukrepe v skladu s priporočili, kakršna že mesece in leta prihajajo iz Bruslja.

Med obiskom finančnega ministra v Bruslju je bilo očitno, kakšen bo vrstni red. Namige, da Bruselj pričakuje še strožje ukrepe, so sicer zavračali v slogu Zaustavite Reuters!, a druge poti kot nadaljnje ukrepanje ni. Tudi brez kapitalskih injekcij bankam, ki so v Sloveniji že skoraj kot proračunska postavka, bo primanjkljaj letos in prihodnje leto znašal približno pet odstotkov BDP. Slovenija bo med redkimi državami, ki bodo še prihodnje leto v recesiji. In konca razvpitega zategovanja pasu še zdaleč ni na obzorju.

Po uspešni zadolžitvi v ZDA dramatike res ni več. Država ima na razpolago dovolj denarja vsaj do konca leta, čeprav se bo zadolženost v kratkem obdobju povišala na 70 odstotkov BDP. Zadolževanje z visokimi obrestmi, ki obremenjujejo prihodnje generacije in krčijo manevrski prostor za dolgoročni razvoj, denimo s financiranjem inovacij, je vse drugo prej rešitev. Za dognanje, da se na srednji rok ne da ostati država blaginje s poldrugo milijardo evrov proračunskega primanjkljaja, nihče ne potrebuje mentorjev iz Bruslja.

Pravo vprašanje ni več, ali bo Slovenija morala zaprositi za pomoč. Če se bo lahko še nekaj časa zadolževala na trgih, razvpiti »bailout« in narek trojke ne bosta na mizi. Po drugi strani se bo že tako morala vesti, kakor da je v rešilnem programu, saj bo imela naloge bolj ali manj predpisane. Izvajala jih bo ob pokroviteljski pomoči Bruslja in morala bo uveljaviti fiskalno pravilo. To je v državah, ki postavljajo pravila igre, nedotakljiva svetinja. Iskanje grešnih kozlov pa grozeče dolgoletne stagnacije ne bo preprečilo.