Nauki o nepremičninah

Zadnjih deset let je bilo zelo poučnih. Izkusili smo trdo recesijo, poceni denar, izvedeli smo, da vrednosti nepremičnin lahko tudi upadajo, pred tem je nekako ponarodelo, da cene lahko le rastejo, pojavil se je fenomen kratkoročnih oddaj stanovanj. Vsi smo se iz tega nekaj naučili, banke, ki financirajo razvoj nepremičninskih projektov, so veliko bolj konservativne, razvijalci projektov se ukvarjajo z manjšimi projekti, denimo z vila bloki, gradijo po fazah in podobno, občani, kupci teh stanovanj pa naj bi se po epizodi švicarskih frankov naučili, da ni dobro imeti prevelikih apetitov. Nekaj so se naučili tudi posredniki, na primer, da je treba kupcu ponuditi kaj več kot posredovanje in da je dobro imeti kako lastno nepremičnino, ki jo lahko oddajaš, ko provizij ni.

Zdi se, da je na nepremičninskem trgu nekoliko več treznosti, tako pri ponudbi kot pri povpraševanju. Zdi se, da se tako predimenzioniran projekt na malo atraktivni lokaciji, kot so bili Celovški dvori, ne more zgoditi več. Sliši se, da investitorji oziroma razvijalci projektov novih nočejo začeti, ker ni dovolj (zavezujočega) povpraševanja. Načelno velja, da prodaš staro stanovanje, nekaj dodaš in kupiš novo, boljše. Če se ta krhka veriga pretrga, nastane zastoj. Pretrga pa se lahko iz več razlogov, bodisi da imajo prodajalci novih stanovanj prevelika pričakovanja, bodisi da povpraševanja po starih stanovanjih (ker imajo lastniki prevelika pričakovanja) ni, bodisi kaj drugega, denimo da ni prave ponudbe novih stanovanj in se takega projekta ne lotijo. Če je s trga izločen segment kupcev, ki kupujejo nekaj večjega, primernejšega, denimo za številnejšo družino, dobimo trg, kjer se srečujejo zgolj tisti, ki kupujejo nepremičnino kot naložbo. To pa je lahko eksplozivna mešanica.