Nazaj domov

Drasično klestenje stroškov za socialne storitve in dvig DDV, ki je domove za ostarele obremenil z dodatnimi petimi milijoni na leto, temeljito otežujeta njihovo poslovanje. S spremembo njihovega statusa in vsesplošnim pomanjkanjem denarja v proračunih posameznih gospodinjstev se posledično zmanjšuje tudi zanimanje ljudi, da bi svojo starost preživeli v domu. Mnogi si tega ne morejo privoščiti. Upokojenci se iz znanih razlogov odrekajo varstvenemu dodatku, marsikje pa družinski proračun prilagajajo kriznim razmeram tako, da družinski člani sami skrbijo za onemogle ostarele. Skrb zanje pomeni tudi razpolaganje z njihovo pokojnino, kar marsikomu že pomaga, da se prebije iz meseca v mesec.

Lani je domove za ostarele zapustilo 250 starostnikov, letos se ta trend nadaljuje. Že leta 2010 so povprečni stroški za oskrbo v domu na posameznika presegli povprečno pokojnino. Z dvigom DDV se cene v domovih letos sicer še niso povišale, a se bodo gotovo prihodnje leto. In če se ne bo nič spremenilo, bo odhodov njihovih varovancev še več, praznih postelj v domovih pa tudi. Vsaka prazna postelja pomeni neracionalno izkoriščene kapacitete in podraži poslovanje. Zakaj je torej resorno ministrstvo s širokopoteznim podeljevanjem koncesij zasebnikom kapacitete v domovih v osmih letih povečalo za skoraj 9000? Nam je res vsakršno načrtovanje na državni ravni španska vas?

Na skupnosti socialnih zavodov ministrstvu za delo že več let predlagajo rešitve in opozarjajo, da je nujna racionalizacija poslovanja tudi na administrativni ravni. Dejavnost domov, denimo, zdaj sodi v dve resorni ministrstvi: ministrstvo za delo in ministrstvo za zdravstvo. In odgovor odgovornih: urejajo. Imajo za to tudi določen rok ali je rezultat odvisen od navdiha javnih uslužbencev?