Nazaj v normalnost

Vsake toliko, sploh v tednu, katerega konec držite v rokah, se je že zdelo, da je ta država vendarle začela prehajati v normalno stanje. Ukvarjali smo se z višino plač in novimi delovnimi mesti, (ne)uvedbo novih davkov in s komentiranjem Mirana Ališiča. Skratka, s pomembnimi rečmi. A petkova odločitev ustavnega sodišča, da Janezu Janši zadrži izvajanje zaporne kazni do končne odločitve v primeru Patria, je vse skupaj postavila na glavo.

Šef SDS je bil spet glavna in globoko polarizirajoča tema, pri čemer se je polovici spremljajočega občestva z začasno odredbo ustavnega sodišča tako rekoč prikazala Marija, drugi polovici pa so se uresničile najhujše nočne more, ker je Janša spet na svobodi.

Ustavno sodišče o dejanski vsebini Janševe ustavne pritožbe ni reklo še ničesar. Še več, v besedilu začasne odredbe posebej poudari, da odredba v ničemer ne prejudicira končne odločitve v tej zadevi. A če lahko Janševe privržence še nekako razumemo, da so (nezavedno?) spregledali to podrobnost, teže razumemo zgražanje na – pogojno rečeno – drugi strani, češ da je Janša na prostosti, ker je politik.

Janša seveda ni na prostosti zato, ker je politik, ampak zato, ker je (opozicijski) poslanec. Mogoče je sklepati, da bi bila odločitev sodišča podobna, če bi se po kakšnem čudnem razvoju dogodkov v Janševem položaju znašla, denimo, Luka Mesec ali Ljudmila Novak. Ne pa tudi, na primer, Zvonko Černač. Kajti on je »zgolj« funkcionar stranke. Se pravi politik. Ni pa poslanec.

Zato tudi očitki, da je ustavno sodišče tokrat delovalo politično, ne zdržijo. Vsaj ne v smislu kritiziranja sodišča. Ne samo da je bila odločitev ustavnih sodnikov soglasna (kar je pri takšnih temah redek pojav), sodišče, kot eden od ključnih elementov sistema zavor in ravnovesij, se vedno giblje po tanki meji med pravom in politiko. S svojimi odločitvami namreč uokvirja delovanje zakonodajne in izvršne veje oblasti in jima določa pogoje političnega delovanja. Tokrat ni bilo nič drugače.

Po drugi strani pa je vendarle treba omeniti, da je Janša, kljub prihodu iz zapora, še vedno obsojen zaradi korupcije. Kar spet kaže na to, da mora parlament urgentno dopolniti tista določila zakona o poslancih, ki urejajo pogoje za kandidiranje in opravljanje poslanske funkcije.

In to je bistvena lekcija petkove začasne odredbe. Parlament je imel v zadnjih letih več kot dovolj priložnosti, da uredi (bolje: omeji) politične ambicije in možnosti obsojenih politikov. Tega bodisi iz preračunljivosti bodisi iz nemarnosti ni storil, ceno pa vsi skupaj plačujemo danes. In ta cena bo lahko v kratkem še precej višja.

Namreč, če poslanci tega vprašanja ne bodo uredili v rekordno kratkem času, bo parlament kaj lahko postal izhod v sili za kakega zapornika, ki bo – če bo izvoljen – preprosto sprožil ustavno pritožbo in bo v imenu funkcioniranja demokracije moral priti na prostost. Odmahniti z roko, češ to se ne bo zgodilo, na tej točki ni ravno pametno. Ne pozabimo, da smo še pred letom dni verjeli, da zapornik pač ne bo poslanec. Še nekaj let pred tem pa smo verjeli, da bo obtoženi politik (v tem primeru Janša) ob pravnomočni obsodbi odstopil z vseh položajev.

Edina pogojno svetla točka trenutnega položaja je ta, da se očitno tako parlament kot ustavno sodišče strinjata, da zapornik ne more biti poslanec. Kar je vsaj minimalni napredek v razvoju političnih standardov.

Druga točka napredka pa so odzivi glavnih političnih akterjev na petkovo odločitev. Ti so bili šolsko zadržani: odločitev ustavnega sodišča spoštujemo, čakamo na končno razsodbo in tako naprej. Vse lepo in prav. A ploskanje odzivom, ki so edini primerni, ni na mestu. Minimalni higienski standard spoštovanja nosilcev ene veje oblasti do nosilcev drugih vej oblasti bi moral biti v Sloveniji samoumeven.

Namesto tega pa smo, še posebno pri aferi Patria, ves čas poslušali očitke o udbomafijskih zarotah komunističnih sodišč, da takšne sodbe ni mogoče spoštovati in podobno. No, če smo čisto natančni, je Janša kljub etapni zmagi še vedno ugotavljal, da je treba sodišča prečistiti. Je pa res, da je končno dobil sodbo, ki jo verjetno lahko spoštuje tudi on.

Ko pa bomo prišli do točke, da bomo vsi skupaj vedno spoštovali vse sodbe, bomo morda zares prešli nazaj v normalno stanje, v katerem se ukvarjamo z višino plač in novimi delovnimi mesti, (ne)uvedbo novih davkov in s komentiranjem Mirana Ališiča.