Ne poplavlja le morje, pač pa tudi primitivizem in amaterizem
Se je neprimerno vedenje začelo, ko so »afne guncali«, ali takrat, ko je Jelko Kacin udaril Iva Hvalico?
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Poslanec SDS Žan Mahnič je ta teden ustavno sodišče, ki naj bi bilo eno najvišjih avtoritet v državi, obtožil, da je mafija. Pri tem ni pozabil dodati, da so pravosodni organi pri nas »mali bogovi, katerih se nič ne sme vprašati in ki nikoli za nič ne odgovarjajo«.
To seveda ni res. Disciplinska odgovornost sodnikov obstaja. Marsikomu se sicer zdi zastavljena preblago, a poslanci veljavno ureditev na tem področju lahko spremenijo. Sodnike je mogoče tudi tožiti. Tako kot jih, na primer, zdaj toži Janez Janša, ki sicer ne verjame, da bo do »pravice« (in odškodnine) zaradi obsodbe v primeru Patria prišel prek slovenskih sodnih mlinov, ampak računa na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Izjava Mahniča kot predstavnika zakonodajne veje oblasti je nedopustna, kaže nespoštljiv odnos do drugih vej oblasti v državi. Seveda ne oporekamo svobode govora, ki jo je prinesla demokratizacija slovenske družbe. Želeli in dobili smo večstrankarski sistem in časi, ko je obstajala le ena resnica, so na srečo mimo. A svoboda govora hkrati ne pomeni, da lahko vsak neodgovorno izusti ali napiše čisto vse, kar mu pade na pamet, pogosto brez pravih argumentov – in za to ne odgovarja. Pandorino skrinjico kritik pravosodja je, roko na srce, pravzaprav odprl Matevž Krivic, seveda na neprimerno višji in argumentirani ravni, a duh je očitno ušel. V parlament in na ulico.
Slovenska politična kultura je padla pod gladino morja. Z vseh strani nas poplavlja – primitivizem, amaterizem, populizem in govoričenje, kot je tisto o pripravi klobas ali cvrtju krofov v prepišni kuhinji.
Neprimerno vedenje seveda ni od danes. Vprašanje je le, ali se je začelo že takrat, ko je prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta France Bučar ob rušenju tedanjega predsednika vlade Alojza Peterleta poslance okaral, naj »nehajo afne guncat« ali nekaj let pozneje, ko so v državnem zboru prvič fizično obračunali in je poslanec LDS Jelko Kacin s časopisom nekajkrat po glavi udaril poslanca SDS Iva Hvalico.
Dvig ravni politične kulture zahteva odgovorno državniško držo vseh, funkcionarjev in vseh drugih, ki imajo v rokah ključne vzvode oblikovanja politične kulture. Avtoritete in spoštovanja si ni mogoče pridobiti brez strpnosti in spoštovanja različnih mnenj. Dokler ne bo drugače, bo zaupanje državljanov v ustanove sistema plahnelo še naprej.
To seveda ni res. Disciplinska odgovornost sodnikov obstaja. Marsikomu se sicer zdi zastavljena preblago, a poslanci veljavno ureditev na tem področju lahko spremenijo. Sodnike je mogoče tudi tožiti. Tako kot jih, na primer, zdaj toži Janez Janša, ki sicer ne verjame, da bo do »pravice« (in odškodnine) zaradi obsodbe v primeru Patria prišel prek slovenskih sodnih mlinov, ampak računa na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Izjava Mahniča kot predstavnika zakonodajne veje oblasti je nedopustna, kaže nespoštljiv odnos do drugih vej oblasti v državi. Seveda ne oporekamo svobode govora, ki jo je prinesla demokratizacija slovenske družbe. Želeli in dobili smo večstrankarski sistem in časi, ko je obstajala le ena resnica, so na srečo mimo. A svoboda govora hkrati ne pomeni, da lahko vsak neodgovorno izusti ali napiše čisto vse, kar mu pade na pamet, pogosto brez pravih argumentov – in za to ne odgovarja. Pandorino skrinjico kritik pravosodja je, roko na srce, pravzaprav odprl Matevž Krivic, seveda na neprimerno višji in argumentirani ravni, a duh je očitno ušel. V parlament in na ulico.
Slovenska politična kultura je padla pod gladino morja. Z vseh strani nas poplavlja – primitivizem, amaterizem, populizem in govoričenje, kot je tisto o pripravi klobas ali cvrtju krofov v prepišni kuhinji.
Neprimerno vedenje seveda ni od danes. Vprašanje je le, ali se je začelo že takrat, ko je prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta France Bučar ob rušenju tedanjega predsednika vlade Alojza Peterleta poslance okaral, naj »nehajo afne guncat« ali nekaj let pozneje, ko so v državnem zboru prvič fizično obračunali in je poslanec LDS Jelko Kacin s časopisom nekajkrat po glavi udaril poslanca SDS Iva Hvalico.
Dvig ravni politične kulture zahteva odgovorno državniško držo vseh, funkcionarjev in vseh drugih, ki imajo v rokah ključne vzvode oblikovanja politične kulture. Avtoritete in spoštovanja si ni mogoče pridobiti brez strpnosti in spoštovanja različnih mnenj. Dokler ne bo drugače, bo zaupanje državljanov v ustanove sistema plahnelo še naprej.
