(Ne)premagljive ovire

Ne sme nam biti vseeno, kakšno hrano uživamo, svarijo strokovnjaki za prehrano in zdravstvo.
Objavljeno
20. junij 2012 21.44
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Slovenska odvisnost od uvožene hrane nam ob grozečih napovedih globalne prehranske krize skoraj vsak dan razkriva slabosti sistema, v katerem se po vseh tranzicijskih zgodbah zadnjih dveh desetletij še kar naprej iščejo kmetje in živilskopredelovalna industrija.

Tako kot se prvi nenavadno dolgo zbujajo iz sanj o odprtem trgu in vseh njegovih prednostih, se drugi predvsem zaradi neenakopravnega razmerja moči na njem ob spoznavanju svoje šibkosti prav tako nenavadno dolgo odločajo za utrjevanje svojih temeljev. Na srečo so med njimi izjeme, ki s primeri dobre prakse dajejo zgled drugim.

Oboji zdaj, ko je gospodarska kriza v znamenju črke L, kot jo označujejo ekonomisti zaradi njenega vztrajanja na dnu, počasi spoznavajo koristnost sodelovanja in povezovanja, s katerim bo lažje dosegljiv skupni cilj: več doma pridelanega in uspešno prodanega. A pot do tega cilja ni tako enosmerna, kot se zdi.

Ob načelni politični podpori, ki jo stopnjujejo z ozaveščanjem o pomenu večje samopreskrbe, bo najtežje premagovanje ovir v glavah posameznikov, vpetih v nevidno, a usodno povezano verigo od njive/hleva do kupca. Takih namreč, ko dane in po možnosti v pogodbah zapisane besede ne bodo prelomile za nekaj centov višje trenutno ponujene odkupne cene nekoga tretjega. Takih, ki birokratsko ne bodo grenile življenja malim, a za lokalno preskrbo trga pomembnim pridelovalcem. Takih, ki v javnem naročanju hrane za vrtce, šole, bolnišnice, domove starostnikov ne bodo dajale prednosti zgolj (nizki) ceni.

Ne sme nam biti vseeno, kakšno hrano uživamo, nas svarijo strokovnjaki za prehrano in zdravstvo. To je pomembno sporočilo še zlasti v času, zaznamovanem z zmanjševanjem kupne moči in temu prilagojeno porabo z nakupi cenejših živil od kdove kod.

Zdaj nezadostno pridelavo in ponudbo domače hrane na trgu lahko spodbudi prav večje povpraševanje po njej. A to še ne pomeni, da mora biti zgolj zaradi slovenskega porekla, dražja. Še posebno ne, če ni dovolj kakovostna. Tudi med množico slovenskih pridelovalcev so namreč skrita nagnita jabolka, ki lahko pokvarijo v povprečju sicer všečno kakovost.

Krizi navkljub, ali pa prav zaradi nje, se v Sloveniji povečuje tudi samopreskrba na mikroravni, še posebno z ekološkimi pridelki. Po zgledih iz tujine nastajajo kratke preskrbne verige kmetija-kupec z neposrednimi nakupi oziroma tedenskimi dobavami naročenega sezonskega pridelka v zabojčkih. Povečuje se samopreskrba z domačega vrta. A je za zdaj to le kaplja v morje slabega statističnega povprečja, ki neusmiljeno potrjuje, da je glavnina naše preskrbe z zelenjavo in tudi sadjem še vedno odvisna od ponudbe na veletržnicah sosednje Italije.

In dokler bo tako, bo za naše potrebe še naprej na teh tržnicah na voljo predvsem drugorazredno blago. Tudi tako, ki ga »iznajdljivi« prodajalci pri nas potem na stojnicah ponujajo kot slovenski pridelek.