Ne računajte na nas

Nato bi se moral posloviti od »misijonarskih vojn« in se vrniti k bistvu pakta – obrambi članic.
Objavljeno
07. junij 2012 21.46
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
V sirskem mestu Hula je bilo pred kratkim v enem samem pokolu brutalno ubitih 108 ljudi. Celo Združeni narodi so po tem grozljivem poboju civilistov začeli govoriti kar o »množičnih eksekucijah«, ki se jih gre Asad. Po 12. aprilu, ko je Kofi Anan predlagal mirovni načrt, je bilo v Siriji na tak ali podoben način ubitih že 2122 ljudi, v zadnjem letu in pol pa več kot 11.000.

In kaj na vse to pravi Nato, ta zaščitnik globalnega miru (Sadamovo orožje za množično uničevanje), učitelj demokracije (Afganistan) in varuh človekovih pravic (Libija), ki se je še lani spomladi ob napadu na Gadafija na ves glas skliceval na leta 2005 v Združenih narodih sprejeto »odgovornost« mednarodne skupnosti »zaščititi« civilno prebivalstvo pred podivjanimi diktatorji (»Responsibility to Protect«)?

Nič ne pravi. Generalni sekretar Rasmussen sprenevedavo razlaga, da tako ali tako ni pogojev za intervencijo, ker bi Rusija in Kitajska v varnostnem svetu takoj blokirali vsakršno resolucijo, zaradi zapletenih razmer v islamskem svetu pa bi bila negotova tudi podpora Arabske lige. A to so bolj na repu prineseni argumenti. Kar precej velja tudi za javno prenapihnjene diplomatske pritiske na Putina, ki se jih gre celo ameriška zunanja ministrica Clintonova in po katerih naj bi bil ruski predsednik menda zmožen ustaviti Asada, vendar tega zaradi ruskih vojaških interesov v Siriji noče storiti.

Resnica je veliko bolj preprosta. Nato, tudi če Rusija in Kitajska takoj dvigneta roko za resolucijo, v Siriji – razen še večje zmede – ne more narediti nič. Pa ne zato, ker bi bilo zavezništvo po štirih vojnah, ki jih je od Kosova do Libije vodilo v dvajsetih letih po razpadu Sovjetske zveze, toliko zdelano, da se še iz Afganistana ne zna dostojno umakniti, in ker zaradi finančne krize nobeni izmed članic ni do novih dragih vojaških avantur.

Razlog je bolj prozaičen. Tak poseg bi bil za zavezništvo samomorilski, kajti v Siriji se ne da zmagati »iz fotelja«, z brezpilotnimi letali, z bombardiranjem iz zraka ali z daljinsko vódenimi eksekucijami. Treba bi bilo vkorakati v državo, v vojni mož na moža pa bi se zavezništvo v enem najbolj vročih delov sveta, ki bi začel takoj pokati po vseh šivih, tudi zaradi posega v islamska verska navzkrižja, hitro znašlo še med dvema ognjema.

Če Natu niti po desetih letih Afganistana in po vseh drugih katastrofah, ki jih je svetu pustilo njegovo iskanje smisla obstoja, še ni jasno, da z vojaki ni mogoče demokratizirati sveta, bi se lahko vsaj ob Siriji, kjer so se nazorno pokazale meje takšnega posredovanja, vprašal o smiselnosti vodenja vedno novih »misijonarskih vojn«. Te dokazano nimajo učinka, ko bi bile za zaščito prebivalstva res nujne, pa jih zavezništvo očitno ni sposobno izvesti. Se ne bi bilo torej pametneje, ceneje in odgovorneje vrniti k bistvu, zaradi katerega je bilo zavezništvo navsezadnje tudi ustanovljeno – k obrambi lastnih članic? Nikjer namreč ne piše, da je ne bomo nikdar več potrebovali.