(Ne)uporabna učna ura

Konec preteklega tedna je komedija Pr' Hostar režiserja Luka Marčetiča z 209.859 gledalci prehitela mladinsko komedijo Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje, ki jo je videlo 208.646 gledalcev. Ta je kraljevala na vrhu lestvice vse od leta 2011, ko je prehitela Petelinji zajtrk Marka Naberšnika. Pr' Hostar je tako postal najbolj gledani slovenski film po letu 1991 in četrti slovenski film, ki mu je po osamosvojitvi v letu predvajanja uspelo prehiteti tudi vso tujo konkurenco.

Številke sicer niso povsem primerljive, saj je obema deloma Hočevarjeve taborniške satire in Naberšnikovem filmu to uspelo v okviru rednega kinematografskega predvajanja, ustvarjalna ekipa Pr' Hostar pa je do rekorda prišla tudi z akcijami poceni vstopnic in z brezplačnimi projekcijami. A prav dovršena promocijska strategija, ki spremlja film vse od njegove kinematografske premiere oktobra lani, je gotovo eden od dejavnikov, s katerimi je mogoče pojasniti njegov uspeh. Nič čudnega, da so ustvarjalce povabili na fakulteto za družbene vede, kjer so svojo uspešno strategijo predstavili študentom.

Vse skupaj se je začelo kot spletna nanizanka, okoli katere so mobilizirali kar milijon ogledov in močen klub oboževalcev, ki so postali zvesta gledalska baza celovečerne filmske nadgradnje. Tu je najti naslednji vzrok za uspešnost filma, za katerega pa ni nujno, da bo deloval tudi prihodnjič. Tretji vzrok pa je seveda film sam, čeprav je še najtežje razložljiv, če sploh.

Zgodba je preprosta in zahteva dva stavka. Zaposlenim v malem gorenjskem hribovskem hotelu se ležerni vsakdanjik postavi na glavo, ko jim direktor hotela napove obisk hrvaškega poslovneža, ki se zanima za nakup. Med kolateralno škodo nakupa se bodo znašli tudi sami, zato se združijo, da bi nakup sabotirali. Tisto, kar je poleg vsebinske enostavnosti, ki ji ne gre odrekati poskusa družbene refleksije, najbrž angažiralo gledalce, pa je izvirna zmes politično povsem nekorektne, v humorju obešenjaške, v jeziku vulgarne in z igralskimi naturščiki napolnjene komedije, situacijsko komični zapleti in gegi, izvirno nadgrajena gorenjščina, ki je prava osvežitev v slovenskem filmu ob bolj ali manj prevladujoči štajerščini, ter permutirana slovenska hrvaščina, ki slovenskega gledalca očitno še kar naprej zelo zabava.

Pr' Hostar je gotovo vznemirljiv fenomen, vreden poglobljene analize. Tudi zato, ker je nastal zunaj sistemsko podprte kinematografije, svoj uspeh pa je doživel v času, ko se filmska industrija srečuje z neustavljivim trendom upada obiska v kinematografih. Kljub temu pa bi pretiravali, če bi iz tega fenomena poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj uspeh filma Pr' Hostar pove o slovenskih gledalcih in celo slovenskem filmu na splošno.

Prav tako so nevarne prehitre izpeljave, češ da slovenski film za svoj uspeh očitno ne potrebuje urejenih sistemskih razmer, saj ga lahko več kot uspešno zastopa gverilska produkcija. Pr' Hostar ni prejel evra javnega denarja, a niti veliko število gledalcev mu ob dejstvu, da je na prodano vstopnico zaslužil dober evro, ne more povrniti vložka.

Dvesto tisoč gledalcev je za slovenske razmere, v katerih še hollywoodske uspešnice že dolgo ne dosegajo tega števila, vredno vsega spoštovanja. Prehitrih sklepov pa le ni treba delati. Razen enega: kadar slovenski gledalci posvojijo slovenski film, je to dobro za celotno nacionalno kinematografijo.