Nebo kakor polito s krvjo

Požig Narodnega doma, kot ga je ubesedil Boris Pahor, je spomin in opomin. Kljub vračanju institucije in simbolnim gestam pa zgodovinski dolg Italije ostaja.

Objavljeno
10. julij 2020 20.00
Posodobljeno
10. julij 2020 20.00
Bazovica in obe spominski obeležji pred obiskom predsednikov obeh držav. Foto: Jure Eržen/Delo
»Takrat ni bilo večera in videti je bilo, da niti noči ne bo, zakaj nad hišami je bilo nebo rdeče, kakor da je polito s krvjo. Bo ves Trst zgorel?« Prizor opisuje Boris Pahor v Grmadi v pristanu, zbirki novel, sprva je izšla pod naslovom Kres v pristanu. To je njegov spomin, spomin sedemletnega dečka na Narodni dom v plamenih. Skozi otroške oči razbiramo strah in grozoto, ko črne srajce zažgejo znamenito stavbo Maksa Fabianija, simbol slovenske navzočnosti v mestu. »Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi ... Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ...