Nedokazljiva krivda

Ob skorajda vsaki omembi bank, posebno tistih v državni lasti, se zadnja leta še zlasti politiki – obeh političnih polov – ne morejo ogniti omembi davkoplačevalskih milijard, ki da so končale v luknji, izračunani leta 2013, ustvarjeni pa v resnici veliko prej. Tudi ko gre za prodajo NLB, ki smo jo prav zaradi državne dokapitalizacije obljubili Bruslju, oziroma, natančneje, za nedavno odločitev, da te zaveze ne izpolnimo, je bila skrb za davkoplačevalce pri večini veljakov, ki so svojo odločitev utemeljevali pred televizijskimi kamerami, vselej na prvem mestu. Prav tako zaradi davkoplačevalcev še štiri leta kasneje pozivi k prepoznanju krivcev za bančno luknjo niso nič manj glasni.

Zadnje čase se hkrati s skoraj isto vnemo, kot se zahteva iskanje krivcev za bančno luknjo, iščejo krivci za to, da štiri leta kasneje ni več epilogov pregona bančnega kriminala ali, povedano drugače, da ni za zapahi več ljudi. Javnost in politiki pogrešajo med zaporniki, kot je čutiti, predvsem več bankirjev. Ali kateri od njih oziroma koliko jih tja tudi spada, bo odločilo sodišče in prav je tako. Kar bode pri preiskavi bančnega kriminala v oči, je razlika med obsegom nepravilnosti, ki jih zaznajo na policiji in se glede na ugotovljeno škodo merijo v stotinah milijonov evrov, in rezultatom, do katerega se dokopljejo tožilci in iščejo zanj nato še potrditev na sodiščih. Organi pregona prehodijo pri odkrivanju bančnega kriminala pot od sumov, ko se govori o milijardnem oškodovanju, ovadb, ko se znesek zmanjša za polovico, in obtožnic, ki jih je za nekaj deset milijonov … do sodišč.

Prav sodišča so bila v preteklosti večkrat prepoznana kot ozko grlo pri pregonu bančnega kriminala, kar je prispevalo k idejam o ustanovitvi posebnih oddelkov sodišč, specializiranih za tovrstne primere, celo ustanovitvi posebnega sodišča zgolj za gospodarski in bančni kriminal. Do kakšnega rezultata bo to pripeljalo, bo pokazal čas, a številni dvomijo o primernosti ukrepov, s katerimi se sodna veja oblasti prilagaja in spreminja tako, da bo ta dala rezultate, ki si jih kdo želi, čeprav je to velik del javnosti. A dejstvo je, da je država za sanancijo bančnega sistema porabila okoli pet milijard evrov in malokdo verjame pojasnilom, da je v času gospodarske rasti šlo preprosto za običajno bančno prakso, ki je eskalirala zaradi razmer na mednarodnih finančnih trgih. Banke zdaj pojasnjujejo, da vestno izpolnjujejo zahtevo po odkrivanju spornih praks, policija piše ovadbe, tožilci iščejo konkretne dokaze za obtožnice, sodišča pa sodijo po zakonih. Kje se torej zapleta?

Pod črto je nekako takole: milijardno izgubo so ustvarili bankirji, a večinoma očitno niso krivi zanjo oziroma jim krivde ni mogoče dokazati; politiki so reševanje bank pospremili z obljubami o kaznovanju bankirjev, a štiri leta kasneje ni nihče od njih v zaporu; banko, ki so jo politiki reševali v imenu davkoplačevalcev z denarjem davkoplačevalcev in v dobro davkoplačevalcem, se zaradi državne pomoči zavzeli k njeni prodaji, bi zdaj – jasno, da v imenu davkoplačevalcev – obdržali.