Tiskane izdaje
Ogorčene demonstracije, ki so ob praznovanju šestindvajsete obletnice nemške združitve zajele saški Dresden, kažejo nove razsežnosti neenotnosti v osrednji evropski državi. Samo statistike ne pomagajo pri razumevanju pojava. Pripadnikov Pegide in Alternative za Nemčijo, ki so z žvižgi in kričanjem motili tokratno praznovanje zgodovinskih dogodkov po koncu hladne vojne, je bilo le nekaj sto, tistih, ki so v Dresden, v združeni Nemčiji prelepo obnovljen, prišli praznovat enotnost, je bilo na stotisoče. A je videti, da lahko organizirani nasprotniki sil, ki so slavile pred četrt stoletja, dobro pretresejo tudi politično najstabilnejše evropske države.
Leto dni po zgodovinskem begunskem navalu gre v Nemčiji tudi za opredelitev konservativnosti. Krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel je vsaj v zadnjem mandatu stavila na pomikanje k politični sredini in celo levici ter na človekoljubnost do pomoči potrebnih, zaradi česar se za identiteto prestrašeni državljani vse bolj obračajo k nacionalistom. Unija CDU/CSU se bo še naprej srečevala s to dilemo, saj tudi na prihodnjih volitvah (še) ne more pričakovati prepričljive volilne odločitve konservativnih in liberalnih strank, ki so v preteklih koalicijah uspešno zapolnjevale tudi prostor nacionalistične desnice. Po treh letih zakona brez ljubezni si socialdemokrati želijo le še ločitve od krščanskih demokratov, a tudi obračanje k zelenim, ki ga zagovarjajo nekateri krščanski demokrati, lahko prinese številne dileme za konservativno identiteto.
Navsezadnje niti še ni jasno, ali bo Angela Merkel spet kandidirala, pa čeprav številni menijo, da ji kaj drugega ne bo preostalo. Ne gre namreč le za Nemčijo, ampak za vso Evropo, ki je z britansko referendumsko odločitvijo proti članstvu v EU dobila hud udarec. Tega se najbolj veselijo tisti, ki so v ponedeljek v Dresdnu kanclerko, predsednika države in druge najvišje politične predstavnike zmerjali z izdajalci naroda. Domovina gibanja »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda« je morda poseben primer, pa čeprav gigantski begunski naval po lanskem avgustu pretresa tudi drugje. Saška Pegida je nastala že jeseni 2014, njen voditelj Lutz Bachmann, obsojeni ropar in ilegalni imigrant v Južno Afriko, pa se je pred kratkim lahko mirno izselil na Tenerife: njegovo protiislamsko, protitujsko, protievrsko, proti-EU in protiameriško agendo je prevzela nova in uspešna stranka Alternativa za Nemčijo.
V spopadu z novim nacionalizmom komentatorji kanclerki priporočajo boljšo razlago svoje begunske politike, ki že nekaj časa temelji na zavarovanju zunanjih evropskih meja in vračanju neupravičenih prosilcev azila. Najbrž pa se ne bo mogla izogniti niti soočenju z odkrito protizahodno agendo domnevnih rešiteljev Zahoda. Demonstranti so v Dresdnu, kjer je sedanji ruski predsednik dolga leta deloval kot častnik nekdanje sovjetske obveščevalne službe KGB, vpili tudi »Ami go home! Merkel v Sibirijo, Putin v Berlin!«. Je v ozadju novega nacionalizma zavzemanje za Evropo nacionalnih držav brez ameriške obrambne zaščite, a z večjim »realizmom« do nedemokratičnih in neliberalnih sil? Če je tako, na kocki ni več le usoda nemških konservativnih strank, ampak tudi mirovnega projekta Evropa.
