Neizkoriščeni gost
Michel Barnier je na Bledu povedal veliko, a bistveno premalo, da bi si občinstvo lahko ustvarilo jasno sliko o brexitu.
Odpri galerijo
Na sliki Michel Barnier. Strateški Forum Bled 2018. Bled, 10. september 2018 Foto Leon Vidic/delo
Osrednji gost letošnjega Blejskega strateškega foruma je bil glavni pogajalec evropske komisije za brexit Michel Barnier, ki je v pogovoru z nemškim novinarjem Alijem Aslanom predstavil svoj pogled na potek pogajanj in vprašanja, ki so postala glavna ovira napredku v procesu izstopanja Združenega kraljestva iz EU. Skoraj uro dolgo Barnierjevo izpraševanje na Bledu tistim, ki že dolgo spremljamo potek pogajanj, ni razkrilo nič novega. Povedal je veliko, a bistveno premalo, da bi si občinstvo lahko ustvarilo jasno sliko o brexitu.
Nekdanji francoski zunanji minister je svoj optimizem glede sklenitve ločitvene pogodbe z Združenim kraljestvom v šestih do osmih tednih utemeljil s podatkom, da je od 80 do 85 odstotkov njenega besedila usklajenega. Toda, ali to pomeni, da so pogajalci res blizu dogovoru? Ključni princip pogajanj pravi, da nič ni dogovorjeno, dokler ni dogovorjeno vse. Tako ni bistveno, ali je dogovorjenih 80, 85 ali 95 odstotkov ločitvene pogodbe, če se obe strani ne moreta uskladiti glede tega, kako tesne odnose bosta ohranjali v prihodnje. Kaj to pomeni za dogovor o dveletnem prehodnem obdobju, v katerem bi Velika Britanija efektivno ostala del enotnega trga? In kaj za dogovor o 40 milijard funtov vrednem ločitvenem računu, s katerim bi pokrila svoje dolgoročne obveznosti do EU, brez plačila katerega bi v evropskem proračunu nastal zelo velik primanjkljaj?
Nič manj neprijetna vprašanja postavljajo neuspešni poskusi reševanja irske problematike. Meja na irskem otoku, ki se bo po brexitu spremenila v edino kopensko mejo med EU in Združenim kraljestvom, v nasprotju s trditvami glavnega pogajalca še vedno obstaja, čeprav se ljudje čeznjo lahko prosto premikajo. Razdeljuje namreč dve davčni in valutni jurisdikciji. EU po Barnierjevih besedah ne želi vzpostaviti fizične meje med Severno Irsko in Irsko, a je vseeno dolžna vzdrževati določen nadzor blaga, zato da zaščiti potrošnike in podjetja na evropskem enotnem trgu. Toda, ali bo EU prisilila Irsko, da bo v primeru brexita brez dogovora postavila nadzorne točke na meji in tako tvegala propad velikonočnega sporazuma, s katerim se je pred dvajsetimi leti končal severnoirski konflikt? Ali od Londona res lahko pričakuje, da se bo odrekel ozemeljski celovitosti in v zameno za dogovor dopustil vzpostavitev trgovinske meje med Severno Irsko ter drugimi deli Združenega kraljestva?
Morda najpomembnejše vprašanje, ki Barnierju ni bilo postavljeno, se je nanašalo na prihodnost. Kako ključno je za EU vzdrževanje dobrih, predvsem pa tesnih odnosov z Združenim kraljestvom, z državo, ki do Unije in njenih interesov ni sovražna in v interesu katere je, da bo evropski projekt uspešen?
Večina Barnierjevih pojasnil je zahtevala dodatna neprijetna vprašanja. Ta so na žalost umanjkala. Pogajalec se na Bledu ni pretirano utrudil, kratko pa je potegnilo občinstvo, ki je bilo prikrajšano za širši kontekst problemov, ki so do zdaj zaznamovali ta zgodovinski proces.
Nekdanji francoski zunanji minister je svoj optimizem glede sklenitve ločitvene pogodbe z Združenim kraljestvom v šestih do osmih tednih utemeljil s podatkom, da je od 80 do 85 odstotkov njenega besedila usklajenega. Toda, ali to pomeni, da so pogajalci res blizu dogovoru? Ključni princip pogajanj pravi, da nič ni dogovorjeno, dokler ni dogovorjeno vse. Tako ni bistveno, ali je dogovorjenih 80, 85 ali 95 odstotkov ločitvene pogodbe, če se obe strani ne moreta uskladiti glede tega, kako tesne odnose bosta ohranjali v prihodnje. Kaj to pomeni za dogovor o dveletnem prehodnem obdobju, v katerem bi Velika Britanija efektivno ostala del enotnega trga? In kaj za dogovor o 40 milijard funtov vrednem ločitvenem računu, s katerim bi pokrila svoje dolgoročne obveznosti do EU, brez plačila katerega bi v evropskem proračunu nastal zelo velik primanjkljaj?
Nič manj neprijetna vprašanja postavljajo neuspešni poskusi reševanja irske problematike. Meja na irskem otoku, ki se bo po brexitu spremenila v edino kopensko mejo med EU in Združenim kraljestvom, v nasprotju s trditvami glavnega pogajalca še vedno obstaja, čeprav se ljudje čeznjo lahko prosto premikajo. Razdeljuje namreč dve davčni in valutni jurisdikciji. EU po Barnierjevih besedah ne želi vzpostaviti fizične meje med Severno Irsko in Irsko, a je vseeno dolžna vzdrževati določen nadzor blaga, zato da zaščiti potrošnike in podjetja na evropskem enotnem trgu. Toda, ali bo EU prisilila Irsko, da bo v primeru brexita brez dogovora postavila nadzorne točke na meji in tako tvegala propad velikonočnega sporazuma, s katerim se je pred dvajsetimi leti končal severnoirski konflikt? Ali od Londona res lahko pričakuje, da se bo odrekel ozemeljski celovitosti in v zameno za dogovor dopustil vzpostavitev trgovinske meje med Severno Irsko ter drugimi deli Združenega kraljestva?
Morda najpomembnejše vprašanje, ki Barnierju ni bilo postavljeno, se je nanašalo na prihodnost. Kako ključno je za EU vzdrževanje dobrih, predvsem pa tesnih odnosov z Združenim kraljestvom, z državo, ki do Unije in njenih interesov ni sovražna in v interesu katere je, da bo evropski projekt uspešen?
Večina Barnierjevih pojasnil je zahtevala dodatna neprijetna vprašanja. Ta so na žalost umanjkala. Pogajalec se na Bledu ni pretirano utrudil, kratko pa je potegnilo občinstvo, ki je bilo prikrajšano za širši kontekst problemov, ki so do zdaj zaznamovali ta zgodovinski proces.
