Nekaj izzivov za snovalce medijske zakonodaje

Kako naj država, ki nima nevidne roke, zagotavlja svobodni trg svobodnih medijev? To vprašanje ni retorično.
Fotografija: Snovalci bodoče medijske zakonodaje imajo zato pred sabo veliko večje in za prihodnost medijev usodnejše izzive, kot je »sankcioniranje sovražnega govora«. FOTO: Mavric Pivk
Odpri galerijo
Snovalci bodoče medijske zakonodaje imajo zato pred sabo veliko večje in za prihodnost medijev usodnejše izzive, kot je »sankcioniranje sovražnega govora«. FOTO: Mavric Pivk

Slovenska medijska zakonodaja je bila vedno najprej politično in šele nato morda tudi strokovno vprašanje. Pri tem je imela tudi zanimivo navado, da je za nazaj legalizirala sporne pojave na medijskem trgu. Hkrati je zelo rada, recimo, politično uravnoteževala medijski prostor, ustoličevala pravico do popravka ne le napačno zapisanih dejstev, ampak celo mnenj, razumljenih tako ali drugače. Ob tem pa se je sila malo ukvarjala s transparentnim lastništvom medijev, ignorirala vprašanje zlorabe oglaševanja državnih podjetij, gledala stran, ko so razprodajali frekvenčni prostor ... nič čudnega torej, da ni bila sposobna slediti vplivom tehnološkega razvoja na medijsko krajino, pa naj bo ta krajina na Slovenskem cvetoče polje, siva puščava ali zaraščena džungla.

Od zadnjih večjih sprememb na tem področju je minilo dvanajst let. In natanko v tem obdobju se je medijska industrija spremenila radikalneje kot kadarkoli doslej. Digitalizacija je postala merilo globalnega sveta: da ta sploh je, nič manj pa tudi, kako in koliko je. In del te zgodbe so tudi dramatično drugačne bralske oziroma uporabniške navade in razvade. Te se spreminjajo bistveno hitreje, kot uspejo naši vrli ministri iz leta v leto ustanavljati ekspertne skupine za pripravo novih črk medijskega zakona.

Skeptik bi rekel, da je čas za učinkovito prenovo medijske zakonodaje že zdavnaj minil in da je priložnost za sistemsko ureditev razmer, potrebnih za razvoj kakovostnih in profesionalno vodenih medijev, za vedno zamujena. In to ne kjerkoli, ampak v okolju z majhnim jezikovnim zaledjem in s slabo razvito demokratično kulturo, ki ima raje bolezensko odvisnost kot zdravo neodvisnost.

A zdi se, da ne prvega in zdaj ne drugega ministra v vladi Marjana Šarca, pristojnega za medije, to ne zanima preveč. Ko sta namreč govorila o prenovi medijske zakonodaje kot o eni od prioritet svojega mandata, sta pri tem omenila predvsem eno stvar – sankcioniranje sovražnega govora.

To bi moralo medije zelo skrbeti. Še posebno tiste, ki temu sankcioniranju navdušeno nazdravljajo. Če namreč politika in del medijev kot glavni problem slovenske medijske krajine prepoznavata sovražni govor, eden izmed (resda ne zelo omikanih) predstavnikov ljudstva pa se celo navdušuje nad »kaznovanjem novinarjev, ki žalijo politike ali javne osebnosti«, potem imamo mediji velik problem ne le s politiko, ampak tudi sami s sabo. To sicer ni ne prvič ne zadnjič. A če se v pregovorno razklanem slovenskem prostoru, ki ne zmore, noče in ne zna misliti kohezivno, tudi mediji ne moremo strinjati o ničemer več, bi se lahko vsaj o tem, da kriminalizacija sovražnega govora nima kaj iskati v krovnem medijskem zakonu.

Časopisno novinarstvo je še vedno srce žurnalizma na sploh. Pa čeprav branje časopisa že dolgo ni več jutranja maša meščana, kot je temu rekel stari Hegel. FOTO: Jure Eržen
Časopisno novinarstvo je še vedno srce žurnalizma na sploh. Pa čeprav branje časopisa že dolgo ni več jutranja maša meščana, kot je temu rekel stari Hegel. FOTO: Jure Eržen


Sovražni govor slovenska zakonodaja že povsem zadovoljivo sankcionira. Tisto, kar pri tem šepa, je sodna praksa. Glavni vir (domnevnega) sovražnega govora pa tako ali tako niso mediji in še najmanj to niso splošnoinformativni mediji, ampak različna spletna omrežja.

Snovalci bodoče medijske zakonodaje imajo zato pred sabo veliko večje in za prihodnost medijev usodnejše izzive, kot je »sankcioniranje sovražnega govora«, ki se hitro lahko spremeni v sodobno različico znamenitega 133. člena iz neke druge, bivše države. Prvi izziv je za začetek že sama definicija medija. Medij, kot ga opredeljuje veljavni zakon, ima namreč kar nekaj zakonsko predpisanih dolžnosti, ki za, denimo, facebook, twitter in podobne ne veljajo.

Naštejmo še nekaj drugih izzivov.

Najprej je tu izrazito kadrovsko podhranjen direktorat za medije, v katerem bi morali sedeti vrhunsko izobraženi strokovnjaki za medije in medijsko pravo, usposobljeni, da so kos spremembam na medijskem trgu. Pa tudi številnim neformalnim lobističnim pritiskom, naj gre za politiko ali medijski ceh sam. Da ni tako, je do zdaj ustrezalo vsem vladam.

Potem je tu (ne)učinkovitost pristojnih regulatorjev, zaradi katere imamo v slovenskem medijskem prostoru številne anomalije, ki bi jih lahko preprečili, če bi jih seveda želeli preprečiti.

Naslednji izziv je trg plačljivih splošnoinformativnih tiskanih/spletnih medijev, katerih prihodnost je vse krajša. Mediji pač nismo, kot zase radi mislimo, le braniki demokracije, ampak tudi zelo prozaična medijska industrija, ki jo še kako določa življenje svobodnega trga. A značilnost takšnega trga, ki je bil prvi pogoj, da so se avtonomni mediji sploh lahko razvili, je med drugim tudi ta, da lahko pride v nasprotje z javnim dobrim – če se seveda sploh še strinjamo, da so avtonomni in kakovostni mediji javno dobro. Kaj torej storiti, ko svobodni trg ne deluje več v skladu z njim? Ko ga torej ne spodbuja, ampak celo duši?

Globoko v prejšnjem stoletju je bil na področju medijev eden izmed odgovor na to zagatno vprašanje ustanovitev javnih radiotelevizij. Smo danes na točki, ko poseg države zahtevajo splošnoinformativni tiskani mediji in njihovi spletni portali? Ne nazadnje: kako naj država sploh poseže na trg teh medijev, ne da bi s tem kakorkoli vplivala na njihovo vsebino? Drugače rečeno: kako naj država, ki nima nevidne roke, zagotavlja svobodni trg svobodnih medijev? To vprašanje ni retorično. Pozna sicer nekaj hitrih odgovorov, kot sta, recimo, minimalna obdavčitev ali pomoč pri distribuciji, a ti sami po sebi še ne bodo preprečili izginotja nekaterih (ali pa kar vseh) splošnoinformativnih časopisov pri nas.

Zakaj je to pomembno? Ker je za zdaj časopisno novinarstvo še vedno srce žurnalizma na sploh. Pa čeprav branje časopisa že dolgo ni več jutranja maša meščana, kot je temu rekel stari Hegel – glede na današnje planetarno kroženje informacij človek iz pradavnine.

Četrti izziv sta gotovo brezplačna splošnoinformativna spletna medija, ki ju financiramo z javnim denarjem in ki neposredno konkurirata tako splošnoinformativnemu tisku kot njegovim spletnim portalom. Ti morajo pač preživeti na trgu, vse manj pripravljenem plačevati kakovostne medijske vsebine, še posebno pa medijske vsebine na spletu. Financiranje obeh portalov bi lahko označili tudi za nedovoljeno državno pomoč, in če bi – med sabo sicer konkurenčni – slovenski mediji znali stopiti skupaj, je država morda ne bi odnesla prav poceni.

In še. Zakon seveda ne more določati, kje in kako naj podjetja oglašujejo. Zato tudi ne more odpraviti izrazitega nesorazmerja, ki ga kaže razdelitev oglaševalskega kolača. Njegov največji, že več kot 80-odstotni kos pripada televiziji oziroma televizijskim programom. Lahko pa že enkrat razume, da je oglaševanje v medijih namenjeno spodbujanju in zaščiti domačega in ne tujega medijskega trga in da ni prav nobene potrebe dovoljevati tujim televizijskim programom, da na slovenskem območju oglašujejo še kaj drugega kot svoje lastne oddaje.

Nazadnje, a še zdaleč ne navsezadnje, je pred pisci novega krovnega medijskega zakona tudi izziv, kako učinkovito regulirati krajo medijskih vsebin in s tem zaščititi tiste medijske založnike, ki vlagajo v dobre novinarje in verodostojne vsebine.
Če nova medijska zakonodaja teh nekaj izzivov ne bo vzela resno, ampak bo prenovo instrumentalizirala s političnim in ideološkim prerekanjem o sovražnem govoru (in pri tem seveda malo ali nič rekla o svobodi govora), potem tiskanim »splošnoinformativcem« ne preostane drugega, kot da se tolažimo s tole resnično zgodbo. Prvi mož nemškega medijskega imperija Axel Springer Mathias Döpfner je bil že pred petnajstimi leti prepričan, da digitalizacija časopisov ne bo zmetala v smetnjake zgodovine, saj so krize pač sestavni del časopisne industrije. Zgodovina mu je dala za zdaj prav, čeprav smetnjaki niso ostali prazni. Po drugi strani je Bill Gates na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja grozil, da leta 2000 časopisov absolutno ne bo več. A prav tega leta so časopisni založniki po vsem svetu zaslužili največ v zgodovini tega medija. Čeprav so šli zaslužki potem navzdol, časopisi danes še vedo izhajajo. Vendar pa vprašanje, kdo, kdaj in komu bo sporočil (včerajšnjo) novico, da časopisov ni več, kljub temu ostaja. In če na katero, medijska zakonodaja na to vprašanje res ne more dati odgovora. Kdo bi ga lahko utegnil imeti celo za sovražni govor.

Preberite še: