Nemčija po 24. septembru

V Nemčiji je sestavljanje vlade tradicionalno napeto, saj vladavine ene stranke ves čas po drugi svetovni vojni ne štejejo v letih, ampak mesecih. Kljub trem mandatom in visokemu vodstvu v javnomnenjskih raziskavah tudi krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel ne more sproščeno čakati na 24. september, ko bodo Nemci volili svoj bundestag.

Zgodovinska begunska kriza je nemško voditeljico prizadela veliko manj, kot so ji pred dvema letoma napovedali kritiki, nesporne prevlade na domačem političnem prostoru, kakršno je imela po dobrem krmiljenju države skozi svetovno finančno krizo in obvladovanju evrske po načelih nemškega urejenega liberalizma, pa vsaj tri tedne pred volitvami še ni dosegla.

Od poznega poletja 2015 prej mirno morje nemške konservativne politike preplavlja migrantski cunami. Znamenite kanclerkine besede »Zmogli bomo!« tako ali drugače opredeljujejo njeno in nemško politično usodo, čeprav jih je takratni vodilni socialdemokrat Sigmar Gabriel izrekel teden dni pred njo. Številni Nemci, ki se dobro spomnijo svojih begunskih valov, podpirajo kanclerko prav zaradi zavzemanja za begunce, nasprotniki odprtih meja pa ne cenijo, da jih je kmalu po prvem šoku zaprla. Tudi po začasni ukinitvi schengenskega sistema so v državo prišli stotisoči, postopki za preverjanje pravice do azila pa so dolgotrajni. Čeprav je Angela Merkel s Turčijo sklenila dogovor o zaprtju balkanske poti in zdaj sklepa podobne dogovore z afriškimi državami, so teroristične akcije in spolni napadi prišlekov globoko zaznamovali državo.

Zaznamujejo jo tudi tik pred volitvami, čeprav je priseljevanja v Nemčijo in Evropo čedalje manj. Julija in avgusta so v Italiji, kamor se je po zaprtju balkanske poti čez Sredozemlje usmerilo največ afriških in drugih migrantov, našteli 90 odstotkov manj prišlekov v primerjavi z lani. »Zmogli bomo« je že razgalil ranljivost razvite in mirne Evrope zaradi vojn, političnega preganjanja in revščine v soseščini, ki z Afriko, Bližnjim vzhodom in vrsto azijskih držav prinaša milijonske množice iskalcev varnejšega ali lepšega življenja. Še vedno prevladujoč položaj kanclerkine CDU/CSU kaže razumevanje številnih Nemcev za kompleksnost begunske krize, a so še možna presenečenja.

Manevrske sposobnosti sredinskih strank bo omejil že vstop nacionalistične Alternative za Nemčijo (AfD) v bundestag, zmagovalce pa čaka tudi naporno iskanje vladnih partnerjev, saj si socialdemokrati Martina Schulza ne želijo še ene velike koalicije. Na konservativni strani zato omenjajo jamajško, po črno-rumeno-zeleni zastavi te države, a ni jasno, ali se bodo zeleni sploh hoteli povezati s konservativno unijo CDU/CSU in liberalno FDP. V kanclerkinem taboru celo sumijo, da se zeleni in socialdemokrati tokrat ne bi ustavili pred koalicijo z Levico, če bi jim sešteti volilni deleži omogočili vladanje. Leta 2013 so se še odrekli sodelovanju z naslednico vzhodnonemške komunistične partije, čeprav bi tako Nemčija že zdaj imela socialdemokratskega kanclerja.