Nemška umetnost vladanja
Brez CDU/CSU zdaj v Berlinu ni mogoče sestaviti zvezne vlade.
Odpri galerijo
Angela Merkel se presenetljivo dobro drži na že četrtem prestolu. FOTO: AFP
Za političarko, ki so jo v zadnjem času velikokrat odpisali, se kanclerka Angela Merkel presenetljivo dobro drži na že četrtem prestolu. Brez CDU/CSU zdaj v Berlinu ni mogoče sestaviti zvezne vlade. Predvsem pa lahko Angela Merkel še naprej sooblikuje usodo svoje države, Evrope in sveta z originalnim načinom vladanja, s katerim namenja veliko pozornosti tako veliki politični sliki kot posameznim korakom za njeno doseganje.
Dolgoletna kanclerka zna tudi potrpežljivo čakati na napake nasprotnikov in njena zmagoslavna pot je postlana s političnimi trupli tistih, ki so jo hoteli premagati. To železno pravilo novejše nemške zgodovine zdaj preizkuša konservativna bavarska politika, ki ji je kanclerka prepustila trdo begunsko roko tako na deželni kot na zvezni ravni. Ni še videti, da bi Markus Söder in Horst Seehofer žela sadove svoje protibegunske načelnosti, in če te ne bodo nagradile bližnje deželne volitve v bavarski deželi, bo znova obveljalo, da sredinska kanclerka bolje pozna svoje ljudstvo.
Vsaj v zahodnem delu države to precej zavrača nacionalizem avstrijskega ali italijanskega sloga, tisti, ki ga ne, pa so po prepričanju sredinskih konservativcev tako in tako izgubljeni. Tudi tako je mogoče pojasniti poraze krščanskodemokratskih nasprotnikov kanclerkine begunske politike na nekaterih deželnih volitvah po letu 2015 in sedanji vzpon zelenih v javnomnenjskih raziskavah. Številni Nemci nočejo pozabiti zgodovinskih lekcij in strahot povampirjenega nacionalizma.
To lekcijo so precej ignorirali v nekdanji Nemški demokratični republiki, kjer so krivdo za nacizem preprosto delegirali kapitalističnemu Zahodu, in jo številni na vzhodu združene Nemčije ignorirajo še zdaj. Tudi zato skoraj tri desetletja po padcu berlinskega zidu tam prevladujeta skrajni politični ideologiji levice in desnice, velika podpora tako Levici kot Alternativi za Nemčijo (AfD) pa lahko sredinskim konservativcem prinese podobne nevarnosti, kot jih je pomik na levo med begunsko krizo. Če se je zaradi nje pomemben del desnih volivcev odmaknil od CDU/CSU k AfD, zdaj prinaša nove nevarnosti preizkušanje terena za politično sodelovanje z Levico.
V CDU/CSU mrzlično zavračajo ocene premiera dežele Schleswig-Holstein Daniela Güntherja o pragmatičnem območnem sodelovanju z naslednico vzhodnonemških komunistov. Vse bolj se zavedajo nevarnosti črne različice afere »rdečih nogavic« iz devetdesetih let, ko so bili zaradi teženj po sodelovanju s predhodnico Levice kaznovani socialdemokrati. Razmišljanja o podobnih pomikih na desni bi lahko SPD Andree Nahles, ki trpi že v svoji tretji veliki koaliciji s konservativci, navedla k ponovnemu ocenjevanju političnih danosti na vzhodu in na zahodu države. Socialdemokrati tudi zelene, s katerimi se je kanclerka pred sedanjo veliko koalicijo že spogledovala, še vedno vidijo kot svoje naravne politične zaveznike.
Dolgoletna kanclerka zna tudi potrpežljivo čakati na napake nasprotnikov in njena zmagoslavna pot je postlana s političnimi trupli tistih, ki so jo hoteli premagati. To železno pravilo novejše nemške zgodovine zdaj preizkuša konservativna bavarska politika, ki ji je kanclerka prepustila trdo begunsko roko tako na deželni kot na zvezni ravni. Ni še videti, da bi Markus Söder in Horst Seehofer žela sadove svoje protibegunske načelnosti, in če te ne bodo nagradile bližnje deželne volitve v bavarski deželi, bo znova obveljalo, da sredinska kanclerka bolje pozna svoje ljudstvo.
Vsaj v zahodnem delu države to precej zavrača nacionalizem avstrijskega ali italijanskega sloga, tisti, ki ga ne, pa so po prepričanju sredinskih konservativcev tako in tako izgubljeni. Tudi tako je mogoče pojasniti poraze krščanskodemokratskih nasprotnikov kanclerkine begunske politike na nekaterih deželnih volitvah po letu 2015 in sedanji vzpon zelenih v javnomnenjskih raziskavah. Številni Nemci nočejo pozabiti zgodovinskih lekcij in strahot povampirjenega nacionalizma.
To lekcijo so precej ignorirali v nekdanji Nemški demokratični republiki, kjer so krivdo za nacizem preprosto delegirali kapitalističnemu Zahodu, in jo številni na vzhodu združene Nemčije ignorirajo še zdaj. Tudi zato skoraj tri desetletja po padcu berlinskega zidu tam prevladujeta skrajni politični ideologiji levice in desnice, velika podpora tako Levici kot Alternativi za Nemčijo (AfD) pa lahko sredinskim konservativcem prinese podobne nevarnosti, kot jih je pomik na levo med begunsko krizo. Če se je zaradi nje pomemben del desnih volivcev odmaknil od CDU/CSU k AfD, zdaj prinaša nove nevarnosti preizkušanje terena za politično sodelovanje z Levico.
V CDU/CSU mrzlično zavračajo ocene premiera dežele Schleswig-Holstein Daniela Güntherja o pragmatičnem območnem sodelovanju z naslednico vzhodnonemških komunistov. Vse bolj se zavedajo nevarnosti črne različice afere »rdečih nogavic« iz devetdesetih let, ko so bili zaradi teženj po sodelovanju s predhodnico Levice kaznovani socialdemokrati. Razmišljanja o podobnih pomikih na desni bi lahko SPD Andree Nahles, ki trpi že v svoji tretji veliki koaliciji s konservativci, navedla k ponovnemu ocenjevanju političnih danosti na vzhodu in na zahodu države. Socialdemokrati tudi zelene, s katerimi se je kanclerka pred sedanjo veliko koalicijo že spogledovala, še vedno vidijo kot svoje naravne politične zaveznike.
